O vrlini

Stjepan Palajsa

Vsi si želimo biti srečni. Vse nas mučijo ista vprašanja – ali je sreča sploh mogoča, če je, kako jo doseči, ali je dostopna vsem ali samo izbrancem usode? Mladi slepo verjamejo, da jo bodo dosegli, starejši počasi že obupujejo. Sreča je tudi eno od najpomembnejših vprašanj filozofije. Mogoče pa nam prav filozofija lahko pomaga najti pot do nje.

Ni filozofa, ki se ne bi dotaknil te teme. Toda zanimivo je, da so skoraj vsi (predvsem klasični filozofi), poudarjali nujen pogoj, brez katerega ni bilo mogoče govoriti o sreči. Ta, glavni in nujni pogoj sreče je vrlina. Zakaj?

“Nihče ni postal dober po naključju, vrline se je treba naučiti.”

Klasična filozofija temelji na tem, da je človek predvsem duhovno bitje in ne samo biološko in materialno. Duhovne vrednote so tako najbolj vzvišene človeške vrednote, tisto, kar človeka naredi človeka in ga loči od živali. Ko te duhovne vrednote vključimo v svoje življenje tako, da postanejo neločljiv in stanoviten del nas samih, temu stanju rečemo vrline.

Vrlina je torej najboljše in najplemenitejše stanje posmeznika, odraz našega pravega bistva v vsakdanjem življenju. Namen človeškega delovanja je življenje v skladu z vrlino. Je edina resnična in brezpogojna vrednost, ki jo imamo – brez nje smo nič, z njo pa imamo vse. Stoiki pravijo, da z rojstvom dobimo samo njeno seme, skozi življenje pa jo moramo razviti tako, da se ne le razcveti, temveč da tudi daje plodove.

Brez harmoničnega razvoja vrlin ne moremo doseči zrelosti in stabilnosti. Za njihov razvoj je najpomembnejša volja. Ker je temeljna lastnost človeške volje svoboda, človek sam izbira, ali bo razvijal vrline in s tem zavladal sebi ali pa ne.

“Sreča je cilj življenja. Vrlina je temelj sreče. Test vrline je njena koristnost. Če si pameten človek želi biti srečen, mora po besedah modrecev imeti vrline; brez vrline namreč ni sreče.”

Z delovanjem, ki je v skladu z vrlino, dosežemo “eudaimonio” (“eudaimonia” – sreča ali blaženost), to je najboljše, najlepše in najbolj prijetno stanje za človeka, pravijo antični filozofi.

Klasična filozofija govori o štirih temeljnih vrlinah: zmernosti, razumnosti (modrosti), pogumu in pravičnosti.

Zmernost

Biti zmeren pomeni živeti po pravilu zlate sredine in ne zapadati v skrajnosti. Kolikor se nihalo premakne v eno stran, toliko ga vztrajnostna sila tudi zasuka na drugo. Platon pravi, da je treba iz države izgnati dva demona – preveliko revščino in preveliko bogastvo. Pravi tudi, da vse telesne in psihične bolezni pa tudi neskladje v posameznikovi psihi izhajajo iz nezmernosti. Zato nujno potrebujemo samodisciplino, da nas naše želje in strasti ne odnesejo preveč od črte, ki označuje zlato sredino – “zlato” zaradi vrline zmernosti, ki jo izžareva.

“Vrlina je zmaga volje nad nagoni.”

Razumnost

Zdrava razumnost in bistrina odpirata vrata modrosti. Treba je zelo dobro razumeti, kaj je bistveno in kaj nebistveno, ločiti resnično od lažnega, dobro od zla. Samo um (in ne strasti) lahko izbere tisto, kar je najboljše za človeka. Z delovanjem, katerega gibalo je volja, ki jo usmerja um (s pravilno izbiro), razvijamo vrline ter s tem svojo zavest in notranjo moč.

Na Vzhodu to sposobnost razločevanja imenujejo “viveka”. V indijskem simbolizmu ima to sposobnost ptica Kalahamsa, saj pravijo, da zna ločiti mleko od vode.

Pogum

“Pogum je vrlina, na temelju katere ljudje v nevarnosti delajo plemenita dela.”

Pogum je odraz delovanja naše volje. Prek spopadanja z različnimi okoliščinami, prijetnimi ali neprijetnimi, pridobivamo izkušnje in se približujemo modrosti. Če nas premaga strah, če se naša volja ne prebije skozi množico zahtev in preizkušenj, ostanemo na starem in s tem oropani zaklada spoznanja.

Da bi razvili svojo voljo in delovali z njo kot svobodni in celoviti ljudje, potrebujemo naloge, težave in preizkušnje, prek katerih se bomo prekalili. Pogum potrebujemo, da bi se lahko soočali z življenjem.

Pogum ne pomeni pomanjkanja strahu, temveč sposobnost, da se soočamo s strahom in ga premagamo. Včasih je potreben veliko večji pogum za življenje kot za smrt. Življenje namreč pred nas naloge in izzive postavlja iz dneva v dan, s smrtjo pa se spopademo le enkrat.

Pogumni nismo, kadar nas v to prisilijo drugi ljudje ali pa same okoliščine, temveč kadar naše delovanje izhaja iz popolnoma nepogojene in svobodne volje. O resničnem pogumu lahko namreč govorimo šele takrat, ko delovanje, ki zahteva pogum, izberemo sami, in ne, ko to od nas zahtevajo drugi ali okoliščine.

Pravičnost

“Pravičnost je vrlina velikih ljudi.”

Pravičnost združuje vse te tri vrline in jih kot četrta okrona. Aristotel pravi, da je najvišja in najboljša od vseh štirih temeljnih vrlin.

Biti pravičen nujno zahteva, da poznamo zakone življenja in zakone univerzuma (področje Uma), da smo plemeniti in dobri do drugih in do Narave (področje Ljubezni), da smo sposobni braniti pravico, kadar koli je ogrožena (področje Volje).

“Redki ljudje v sebi združujejo visok družbeni položaj in moralne vrednote.”

Pravičnik je tisti, ki živi v popolnem skladu z naravnimi zakoni.

Tistih nekaj besed o vrlinah, ki so nam jih zapustili antični filozofi, nas lahko vodi skozi labirint vsakdanjega življenja. Avtor tega članka ve, koliko je to učenje antičnih filozofov o vrlinah pomagalo njemu. Dalo mu je merila in vrednote, po katerih tudi sam danes presoja svoja dejanja in besede.

Scroll to Top