Mala šola filozofije

Če govorimo o iskanju resnice, potem mora obstajati pot, po kateri učenec do nje pride. O njej govorijo vsi tradicionalni filozofski sistemi. Vsak jo opisuje na svoj način, vendar med njimi najdemo skupne namige o soočenju, pasteh in končnemu cilju. Le kam nas pelje?

Če se sprašujemo o samemu sebi ter aktivno in predano iščemo odgovore, bomo odkrili, da v nas obstajata dve naravi, dva dela nas samih, dva »človeka« v enem. Prvi del je duhovni človek, metafizičen, popoln in neminljiv − tako vzvišen, da mnogi dvomijo v njegov obstoj, drugi del pa je “navaden” človek, tisti vsakdanji, ki smo ga sposobni percipirati in razumeti. To je tisti del nas, s katerim se po navadi enačimo in za katerega pravimo: “to sem jaz”.
Vsaka od teh dveh realnosti pa ima svoje središče.

Ko govorimo o zavesti, se ne moremo izogniti temeljnem vprašanju, ki se pojavi takoj na začetku, še preden se česar koli lotimo. To je glavno vprašanje v vsaki filozofiji, vsaki religiji in vsaki smeri psihologije – “Kdo je tisti, ki se zaveda?”

Da bi sploh karkoli naredili v življenju, potrebujemo drugega človeka. Če ne ustvarjamo odnosov z drugimi, ne moremo imeti niti globokega odnosa s samimi seboj.

Ljudje bolj kot kruh potrebujejo jasne, pravične in plemenite odnose. Če bi v državi vladal moralni red, bi bila materialna blaginja njegova neizogibna posledica.

Če bomo opazovali povezanost narave, bomo uvideli, da vsi prispevamo k celoti…tako kot se noga telesa obnaša kot noga in ne kot roka ali uho, moramo tudi mi najti svojo identiteto in jo na svojem mestu v družbi udejanjiti.

Da, časi so težki. Vendar ne zaradi ekonomske krize, nestabilne politične situacije ali pa pomanjkanja
materialnih dobrin.

Ni odraslega človeka, niti moškega niti ženske, ki še ni bolj ali manj poglobljeno razmišljal o tem, ali obstaja nesmrtna duša, ali se življenje nadaljuje, kam bomo odšli, po tem ko se prekinejo vezi s telesom, itn. To vprašanje je zaradi svojega vsesplošnega pomena del filozofije. Dejansko bi moralo biti ne le eno od vprašanj,

Človek ne postane filozof, ko se v njem prvič pojavijo temeljna življenjska vprašanja, temveč šele takrat, ko začne iskati odgovore.

Nad fizičnimi, vitalnimi, čustvenimi in intelektualnimi vrednotami, so še moralne, duhovne in metafizične.