Članki

Katera bi lahko bila najboljša kariera? Morda bi kdo v odgovor na to vprašanje pomislil: “Nič delati, a veliko zaslužiti”. Kdo drug bi si predstavljal delo na kakšni eksotični destinaciji, kjer bi zaslužil, ob tem pa bi se še zabaval ipd. Vendar ko govorimo o karieri v smislu uspeha na določenem področju, se nanašamo na širši proces lastnega izboljševanja in osebne rasti, in ne le na delo, ki ga opravljamo zaradi plačila.

Nikola Tesla je bil genij, o tem so si vsi enotni. Mnogi ga uvrščajo med najvplivnejše ljudi drugega tisočletja, so pa tudi takšni, ki ga postavljajo na sam vrh tega seznama. Avtorica ene njegovih biografij je celo menila, da je nezemeljskega porekla, saj je naravnost presegal človeške potenciale.

Kultura Chavín je ena od najstarejših kultur Južne Amerike. Ob povabilu univerze San Marcos v Limi sem dobil priložnost za preučevanje te kulture skupaj z dr. Lumbrerasom. Začetek kulture Chavín se umešča med leti 900 in 800 pr. n. št. Vendar je bilo treba meje premakniti globlje v preteklost, med leti 3000 in 1500 pr. n. št.

Jezik je izjemna človekova pridobitev, ki poleg vsakodnevne komunikacije omogoča tudi povezavo z našim notranjim svetom, izražanje notranjih stanj in njihov prenos drugim ljudem. A včasih preprosto zataji. Zdi se, kot da se besede zataknejo nekje v grlu ali pa ob brskanju po svojem besednem zakladu in slovarjih celo ugotovimo, da za to, kar želimo izraziti, ustrezne besede sploh ne obstajajo, ali vsaj ne v našem jeziku.

Nesrečno popačenje idej in besed, ki te ideje izražajo, je povzročilo, da filozofijo pogosto zamenjujemo za pasivnost in meditativnost, za obliko mišljenja, kjer telo in čustva niso pomembna.
Čemu služi filozofija, ki je ne začutimo, ki je ne ljubimo, spoznavanje, ki se nas ne dotakne in v nas ne sproži pozitivnih vibracij? Temu, da vibrirajo naši nevroni?

Pogosto se sprašujemo, kaj je tisto, za kar je vredno živeti, kajti pogosto naletimo na znani izraz ”to ni vredno truda”.

Tako predlagam vrnitev k naravi. Ne k divjaštvu niti k bolj ali manj eksotičnim zunanjim pozam, temveč k nečemu veliko bolj notranjemu in duhovnemu. Nečemu, kar se odraža v vsem, kar človek zgradi in poruši. Žejni smo lepih pokrajin, košatih gozdov, čudovito izklesanega marmorja, glasbe brez elektronskih dodatkov, slik, ki niso klišeji, skriti pod impozantnimi slikarskimi tehnikami, čistega zraka in vode …

Ena največjih dilem, ki se porodi v dobrem človeku, je, kako najti pravo mejo med tem, koliko poskrbeti zase in koliko za druge. Posvečanje drugim razumemo kot razdajanje oziroma izčrpavanje sebe, zato se pojavlja vprašanje točke ravnovesja.

Med mnogimi duševnimi boleznimi smo v našem času pogosto priča krizam neodločnosti in negotovosti med ljudmi. Mnogi ljudje pustijo, da življenje teče mimo njih v konstantnem nemiru, ki je posledica tega, da ne vedo, kaj početi in kako nekaj narediti, da bi bili rezultati učinkoviti.

Svobodo običajno razumemo kot niz koristi, ki so precej zanimive, če jih globlje analiziramo: želimo si doseči popolno neodvisnost, se ne zavezati ničemur in nikomur; ne želimo se zavezati, da nam ne bi bilo treba odgovarjati za dejanja, besede, misli …