Članki

Če vidimo, da so vse stvari ciklične, da dnevu sledi noč, da si sledijo pomlad, poletje, jesen in zima, lahko pridemo do filozofskega zaključka, da je ciklično tudi življenje, da po življenju pride smrt, po smrti pa ponovno življenje, in tako v neskončnost.

Pojem “biti svoj” danes označuje le še nekatere zunanje vidike … Biti svoj pomeni le še to, da ne pustimo, da bi nas priganjalo življenje, da se ne podrejamo nikomur in ničemur, niti sebi, kajti ta “jaz” še ni zares postal del naše zavesti. Toda pravemu srečanju s samim seboj se je nemogoče izogniti.

Bili so časi, že davno je tega, ko je bila najpomembnejša ljubezen. Bili so časi vitezov in dam, legend in avantur, glasbe in dvorne omike, velikih kraljic in skrivnih bratovščin, teme in svetlobe, v katerih so se obzorja srca razširila do neslutenih meja: bili so časi trubadurjev.

“Začel sem kot razvojni biolog na Cambridgeu in že kmalu mi je postalo jasno, da razvojne biologije ni mogoče pojasniti le z mehanicističnim pristopom, pri katerem je poudarek na genih in molekulah. Zdi se, da je potreben celovitejši pristop in dejansko od 20. let 20. stoletja v biologiji obstaja ideja o poljih, ki dajejo oblike, ali tako imenovanih morfogenetičnih poljih.”

Ezoterična učenja so kot reka, ki včasih teče po površju in je vidna, včasih pa izgine v globine zemlje – toda vedno teče in vedno jo je mogoče zaslediti na eni ali drugi točki njenega toka /… / včasih njene vode tečejo po blatni strugi in se umažejo z blatom. Toda to ne preprečuje, da se reka za kakšnim ovinkom ne bi znova očistila na čistih skalah in da njene vode ne bi spet postale kristalno čiste.

Melanholija se dotika filozofije, umetnosti in medicine. Preden jo je klasična psihiatrija omejila na manično-depresivno psihozo, je bila notranja moč, ki je odpirala vrata do sprememb in modrosti. Jo moramo danes znova obuditi?

Čarobna piščal kot celovito delo je resnična pravljica izredne moči, ki se je porodila v čisti Mozartovi duši v bolečih in težkih trenutkih zadnjega leta njegovega življenja. Težke življenjske okoliščine, s katerimi se je nenehno spopadal, ne le da niso pustile sledi na njegovi ustvarjalnosti, temveč se zdi, kot da so celo pripomogle k še večji vedrini, lahkoti in enostavnosti ustvarjanja.

Da bi opera postala “drama prihodnosti”, se mora opirati na mit, kajti v mitoloških simbolih je za razliko od zgodovinskih dejstev shranjen spomin na to, kar predstavlja “Večno Človeško”. Skoraj vse Wagnerjeve opere so nastale na podlagi germanskih in skandinavskih mitov ter legend in srednjeveških epov.

Življenje Ludvika Bavarskega je prešlo v legendo, ki še vedno buri duhove in vnema domišljijo. Njegovi gradovi vsako leto na Bavarsko privabljajo množice turistov, v Münchnu pa je mogoče na vsakem koraku kupiti njegov spominek. Vse to niti ne bi bilo tako neobičajno, če ne bi živel šele nedavno, v drugi polovici 19. stoletja.

Ta mit je povezan zlasti s ponovnim rojstvom človeka in ne žita, kot menijo nekateri. Gre za ponovno rojstvo v iniciacijskem pomenu, za notranje ponovno rojstvo in ne ponovno rojstvo telesa. Z vidika misterijev se ljudje rojevajo “mrtvi” na duhovni ravni. Tu morajo začeti “živeti”, pred tem pa morajo skozi poseben proces (iniciacijo), ki jim bo omogočila ponovno rojstvo iz lastnega semena.