Zaposleni, kot smo, se težko ustavimo, da bi opazovali prebujanje življenja v naravi, toda zdi se, da vse močnejša svetloba prižge nekaj tudi v nas. Antični miti nam pripovedujejo zgodbo o drugem prebujenju, ki naj bi napočilo v zelo oddaljeni preteklosti – govorijo nam o prebuditvi človeškega uma.

Neki pogumni, bistroumni in sočutni titan si je upal izzvati vsemogočnega vladarja vesolja, Zevsa. Iz ljubezni in skrbi za ljudi, ki jih je ustvaril po Zevsovem ukazu, je ukradel ogenj z Olimpa, prebivališča bogov. Zahvaljujoč temu ognju kreativne moči se je razvila celotna človeška civilizacija. Toda zgodba pripoveduje, da so se ljudje, potem ko so prejeli ogenj, ločili od bogov, medtem ko so pred njegovim prejetjem živeli srečno brez skrbi, bolezni, vojn in smrti.

Prometej je bil pred krajo ognja pri Zevsu dobro zapisan, saj mu je pomagal v vojni proti titanom in pri rojstvu njegove hčere Atene. Toda potem ko je ukradel ogenj, je nadse priklical Zevsov srd. Ta bog je Prometeja za kazen priklenil za skalno steno na Kavkazu in vsak dan je orel pojedel njegova jetra, ki so nato ponoči ponovno zrasla. Ta kazen je trajala dolgo časa, dokler tega dobrohotneža ljudi ni osvobodil Heraklej, simbol novega in boljšega človeka.

Njegovo ime “Prometej” pomeni, “tisti, ki gleda naprej/ki misli vnaprej”. V mitih se kot njegovo nasprotje pojavlja njegov brat Epimetej (“tisti, ki gleda nazaj/ki misli za nazaj”), ki najprej deluje, nato pa šele razmišlja. To pomeni, da se je Prometej zelo dobro zavedal svojih dejanj in njegovih morebitnih posledic. Toda ljudem ni mogel dovoliti, da živijo v temi neznanja in z globoko zaspalimi umi. Cenimo torej ta božji dar uma.