Grška mitologija – John Wiliam Waterhouse

John William Waterhouse je eden od angleških slikarjev, na katerih delo so močno vplivali prerafaeliti. Rojen je leta 1849, ko je bilo ustanovljeno gibanje prerafaelitov. Kot otrok slikarja je rasel v umetniškem vzdušju in obiskoval Kraljevo umetnostno akademijo. Po vzoru prerafaelitov je upodabljal svetopisemske in mitološke teme, zlasti grške in tiste, ki so povezane z legendami iz arturjanskega obdobja. Po širini tem, ki jih je obdeloval, pa tudi po svojem slikarskem slogu je bil eklektik: poleg prerafaelitskega sloga v njegovi umetnosti najdemo elemente klasicizma in romantizma. Umrl je leta 1917.

Hilas in nimfa

Hilas in nimfa

Herakles je nekoč na svojem pohodu proti Driopom ubil Hilasovega očeta v prepiru, dečka pa je iz očetove hiše vzel s seboj in ga vzgojil za svojega služabnika in prijatelja. Nekega dne na potovanju z Argonavti je ob polni luni lepi mladenič zajemal vodo iz studenca za svojega gospodarja. Ko se je z vrčem nagnil nad vodno gladino, ga zagleda nimfa tega studenca. Očarana od njegove lepote, ga z levico objame, z desnico pa prime za komolec in potegne v globino. V Heraklesu zavre kri, ko sliši novico, da so Hilasa ugrabili razbojniki. Jezen kakor bik zdrvi skozi goščavo za njim in tako zaostane za Argonavti. Ti nadaljujejo pot brez njega, saj jim morski bog Glavk sporoči, da je njega usoda določila za drugačna dela. Herakles je šel tako dalje, kamor ga je klicala Zevsova volja.

Hilas in nimfe

Hilas in nimfe

Penelopa in snubci

Penelopa in snubci

Že zdavnaj se je razširila novica, da je Troja padla in da so se vsi junaki vrnili domov, razen Odiseja. Polagoma se je tako začela širiti govorica o njegovi smrti. Okrog Penelope se je zbralo dvanajst snubcev iz Itake, štiriindvajset s Same, dvajset z Zakinta in petindvajset z Dulhija. Naselili so se v Odisejevi hiši, kjer so zapravljali njegovo premoženje in se več kot tri leta vedli strašno objestno. Penelopa pa je snubcem dejala: “Ne silite me v zakon tako dolgo, dokler ne stkem mrtvaškega prta za svojega starega tasta Laerta.” V sobo si je dala postaviti velike statve in cele dneve sedela in tkala, ponoči pa si je dala prinesti plamenico in ob njej vsakič odparala, kar je podnevi stkala.

Odisej in sirene

Odisej in sirene

Sirene so bitja iz grških mitov, ki so jih prikazovali kot velike ptice s človeško glavo. Živele so na otokih na visokih pečinah. Čudovito so prepevale in kdor jih je slišal, so ga uročile, saj se ni mogel upreti čaru njihovega glasu. Sirene so tako pomorščake vodile proti čerem, kjer so se ladje raztreščile, sami pa so potonili. Homer v Odiseji pripoveduje, da se je eden od junakov vseeno uprl čarom siren in preživel. To je bil znameniti pretkani Odisej, ki mu je čarovnica Kirka s svojimi nasveti pomagala pretentati sirene. Ko je plul s svojo ladjo poleg otoka siren, je v skladu s Kirkinim nasvetom od svojih mornarjev zahteval, naj ga trdno privežejo k jamboru, njim pa je ušesa dobro zamašil z voskom. Zabičal jim je še, naj se ne ozirajo na njegovo moledovanje, naj ga odvežejo. Medtem ko je poslušal prekrasen napev siren, je preklinjal svoje mornarje, ker ga niso hoteli odvezati, toda vse prošnje so bile zaman. Tako je Odisej postal prvi smrtnik, ki se je uprl magičnemu napevu siren. Sirene v simboličnem pomenu in njihov napev predstavljajo vse, kar je navzven čudovito, navznoter pa mrtvo. Če sledimo napevu siren, nas bo to zanesljivo vodilo v propad. Moramo uporabiti inteligenco Odiseja, da bi se uprli mamljivim klicem siren.

Odisej in Kirka

Odisej in Kirka

Ko je Odisej plul proti domu, je prišel na otok Ajajo. Na njem je živela močna in zelo lepa nimfa Kirka. Odisejeve tovariše je lepo pogostila s sirom, ječmenovo moko, z medom in sladkim močnim vinom, v katerega je neopazno pricurnila soka iz čarovnih zeli. Ko so pili je vsakega ošvrknila s čarobno šibo, in glej, drug za drugim so dobili svinjske glave s ščetinami in z vso svinjsko zunanjostjo, le zavest jim je ostala človeška. Odiseja je obvaroval Hermes v podobi cvetočega mladeniča, ki mu je dal zdravilni koren, ki obvaruje pred vse hudim. Ko Odisej prispe do Kirke, mu ta ponudi zlati kelih s svojim zvarkom. Odisej ga spije in čarovnica ga oplazi s svojo čarovno šibo, takrat pa on potegne nabrušeni meč in se vrže nanjo, kot da jo želi umoriti. Kirka se prestrašena zgrudi k njegovim nogam, mu objame kolena in milo prosi: “Kdo si, silni mož, da te moj napoj ni mogel začarati? Čudim se, zakaj noben smrtnik doslej ni ušel mojemu čaru. Res, tvoje srce je nezačarljivo! Ali si morda pretkani Odisej, o katerem mi je Hermes že zdavnaj prerokoval, da prideš sem, ko se boš vračal iz Troje? Če si, potem porini meč v nožnico in bodiva prijatelja!”

Danaide

Danaide

Egipt in Danaos sta bila mogočna kneza. Prvi je imel petdeset sinov (Egiptidi), Danaos pa prav toliko hčera (Danaide). Pred Egiptidi se umakne Danaos s svojimi hčerami v Argos na Peloponezu. Egiptidi pridejo za njimi, snubeč Danaide zaradi njihovega bogastva. Danaos privoli, toda v noči pred poroko Danaide pobijejo na njegov ukaz svoje može. Danaide niso ušle kazni bogov; za svoj zločin so morale po smrti nepretrgoma nositi vodo v preluknjan sod (danaidsko delo).

Narcis in Eho

Narcis in Eho

Narcis predstavlja dušo, ki mora »pasti v obstoj« in spoznati svoj minljivi odraz, da bi pridobila zavest o sebi. Zgodba pravi, da je bil Narcis prelep mladenič, sin nimfe Lejriope. Ob rojstvu je mater zanimalo, ali bo Narcis dolgo živel. Videc Tejrezias ji je odgovoril, da se bo to uresničilo le, če ne bo spoznal samega sebe. Ljudje so Narcisa občudovali in ljubili, toda on je njihovo ljubezen zavračal. Ko je kot mladenič prvič odšel na lov v gozd, se je vanj zaljubila nimfa Eho. Vendar mu Eho ni mogla izpovedati svoje ljubezni, ker jo je boginja Hera kaznovala tako, da je lahko le ponavljala besede sogovornika. Po mitu so bile njune zadnje besede “Odidi”, Eho pa naj bi tako koprnela od žalosti, da je shirala in je od nje ostal le še njen glas. V Narcisa se je močno zaljubil tudi nek mladenič, ki pa je zaradi Narcisove posmehljive zavrnitve rotil boginjo Nemezis, naj se maščuje. Zahteval je, naj tudi Narcis nekoga tako močno ljubi, kot drugi ljubijo njega, pri tem pa naj ne bo uslišan. Nekega dne je Narcis stopil do ribnika, da bi potešil svojo žejo, ko je zagledal na gladini odsev zanj popolnega mladeniča – toda ko se ga je Narcis želel dotakniti, je ta izginil. Trpeče je legel ob breg ribnika, saj ni mogel zadovoljiti svoje želje po čudovitem mladeniču. Narcis se je tako dolgo nagibal proti svojemu lastnemu odsevu, dokler ni na koncu padel v ribnik. Mit govori o usodi duše, ki se po besedah Platona, “zaljubi” v svojo lastno podobo – pritegne jo njena senca, pri čemer pa ne ve, da je ta le iluzija. A da bi duša spoznala, da gre za iluzijo, se mora najprej poistovetiti s to svojo minljivo obliko, mora “pasti v obstoj” − in ravno to prikazuje mit z Narcisovim padcem v ribnik. Šele nato lahko Narcis/duša začne spoznavati svojo resnično naravo, tako da začne ločevati večno od minljivega in resnično od lažnega.

Scroll to Top