Zen je filozofska smer znotraj budizma. Njegov cilj je spoznati sebe in svet, ki nas obkroža, da bi lahko živeli v skladu s svojo lastno naravo. Ovira za to spoznanje je naš um, ki zaradi svoje dualne narave resničnost razčlenjuje. V njem sta vedno navzoča opazovalec in to, kar ta opazuje, zato ni mogoče dobiti uvida v celovito resničnost. Spoznanje je moč doseči le z intuicijo, ki izbriše razlike med opazovalcem in opazovanim.

Zen ima številne pomene, a nobeden od teh pomenov ga ne določa v popolnosti. Če bi bil namreč njegov pomen določljiv, to ne bi bil več zen. Pristop k iskanju resnice je po učenju zenovskih mojstrov individualen. V zenovski filozofiji zato ni tehnik niti filozofskih spisov, ki bi ga poskušali razložiti. Edina literatura so življenjske anekdote učiteljev, ki usmerjajo na možne pristope k odkrivanju resnice.

Narava zena je poetična, saj se kakor pri skrivalnicah izogiba vsakršnim kalupom in analizam – v nas namreč nagovarja predvsem intuitivno raven. Učitelji pravijo, da se tisti, ki živi v skladu z zenom, ne izogiba strahu, ne pozna dvomov, nepotrebnih želja in pretiranih čustev. Ne vznemirjajo ga omejena stališča niti sebična dejanja. Poln vedrine in ljubezni služi človeštvu ter na svojo minljivost gleda kot na cvetne liste, ki odpadajo s cveta. Dostojanstveno uživa v blaženem spokoju lastnega življenja.

Zenovski učitelji so se znali prilagoditi zahtevam časa, v katerem so živeli, in prenesli ljudem vrednote, ki so jih ti potrebovali. S svojo filozofijo so preželi vse pore človekovega življenja, ob tem pa izpolnili tudi lastno potrebo po modrosti in doseganju popolnosti.