Tematska predavanja

Pitagora je deloval v VI. stol. pr. n. št. in s svojo zapuščino vplival na vse poznejše filozofske šole. Bil je prvi, ki je uporabil poimenovanje ” filozof’ (gr. ljubezen do modrosti), namesto dotedanje oznake ‘sophos’ (gr. modrec). V kolektivno zavedno je tako uvedel nov pojem, ki opredeljuje tiste iskalce modrosti, ki modrost postopoma ponotranjajo in živijo.

Pojem reinkarnacije se nam zdi danes morda malo tuj, vendar je treba poudariti, da je že od nekdaj igral zelo pomembno vlogo ne le na Vzhodu, temveč tudi na Zahodu. O njej niso govorili le Indijci in Kitajci, temveč tudi Azteki, stari Egipčani, Rimljani, Grki kot tudi številni drugi.

Skozi umetnost, študij in raziskovanje so veliki mojstri odkrivali Človeka in prebujali skrite potenciale, sposobnosti in moči, ki pozabljene spijo v nas. Nekateri so ta ideal poosebljali že sami po sebi. Eno velikih imen renesanse je bil vsekakor Leonardo da Vinci, ki je svojo genialnost izražal kot arhitekt, inženir, slikar, kipar, izumitelj, glasbenik … S svojo vsestransko nadarjenostjo je pustil pomembno sled v naši zgodovini, njegovi dosežki pa nas navdihujejo še danes.

Maji, skrivnosten narod neznanega porekla na območju Centralne Amerike, je obstajal kot avtohtona kultura več kot dve tisočletji. Še danes ne vemo, zakaj so čez noč zapuščali svoja velika mesta, ko so bila ta na vrhuncu moči in nekje drugje iz nič začeli graditi nova.
Skoraj vsaka z džunglo prekrita vzpetina lahko pod seboj skriva majevsko piramido. Arheologi le počasi sestavljajo to skrivnostno majevsko sestavljanko.

Občasno se pojavljajo posamezniki, ki prenašajo plamen transformacije, znanje in modrost v svet, ki rad pozablja. S svojimi naprednimi pogledi in učenji skušajo v ljudeh izkoreniniti polovično znanje in jih spodbuditi k odkrivanju tistega, kar je trajno in zanesljivo. Tudi na Zahodu je bilo veliko takih, ki so, predvsem z lastnim zgledom, učili o vrlinah, borbenosti, ljubezni ter podajali globljo sliko človeka in narave, ki ga obkroža.

V Grčiji so skozi vso njeno poznano zgodovino obstajali misterijski centri, med katerimi naj omenimo elevzinske, samotraške in tudi številne druge, ki se niso odvijali v posebnih krajih, temveč v naravi, kot npr. misterijske svečanosti, posvečene bogu Dioniziju. Po izročilu naj bi pri Grkih Misterije ustanovil Orfej, duhovni začetnik starogrške religije. Lahko bi rekli, da cela grška kultura izhaja iz Misterijev in to, kar danes imenujemo grška mitologija,je le bled odsev orfične religije.

Življenje vsakega človeka je polno simbolov. Spremljajo nas v budnem stanju in v snu, pri komunikaciji z drugimi ljudmi, pri vsem, kar sta ustvarila človek in narava. Prisotni so v naših poskusih, da izrazimo sebe z mislimi, občutki, besedami in dejanji. Pojavljajo se takrat, ko poskušamo izreči neizrekljivo, razložiti nepojasnljivo, ukalupiti v omejene oblike to, kar je po svoji naravi brez meja in ne trpi kalupov.

Ko je v Evropi vladal mračni srednji vek, so v Ameriki že cvetele visoke kulture. Evropejci so ob stiku z njimi mislili, da so to samo sanje. Tako čudovitih dežel in mest niso videli še nikjer na svetu, čeprav so kot pomorščaki in avanturisti dobro poznali vsak njegov znani kotiček. Toda niso si mogli pomagati, da teh sanj ne bi uničili.

Svet sanj je neskončen, skrivnosten in vsem dostopen – ne glede na spol, starost ali bogastvo, a ga kljub temu tako slabo poznamo. Za nekatere so sanje resničnost, enakovredna naši resničnosti v budnem stanju, za druge pa samo lepa iluzija. Kot pravi stari kitajski modrec Čuang-Ce: “Sinoči sem sanjal, da sem metulj. Ko pa sem se zbudil, nisem vedel, kdo v resnici sem – metulj, ki sanja, da je človek, ali človek, ki sanja, da je metulj.”

Ali si lahko predstavljamo povsem drugačno Zahodno Evropo, takšno kot je bila pred dva ali tri tisoč leti? Evropo, v kateri je resnični gospodar bila Narava, kjer so ljudje spoštovali njene zakone in je bilo edino, česar so se bali to, da jim nebo pade na glavo. Njihova svetišča so bila gozdni gaji, zborovanja pa so imeli kar pod hrasti.