Članki

Ali ima znana biblijska zgodba o potopu kakšen globlji pomen ali je samo lepa simbolična zgodbica z moralnim sporočilom?

Iz stoletja zasute knjižnice asirskega kralja Asurbanipala (VII. st. p. n. š) je Anglež George Smith v 19. stoletju izkopal glineno ploščico, katere zapis se je nanašal na babilonski mit o potopu. Zapis je med drugim zanimiv tudi zato, ker po svoji vsebini presenetljivo spominja na biblijsko zgodbo o potopu.

Čeprav Mahabharata še vedno v marsikaterem pogledu predstavlja uganko, ni popolnoma nedostopna in nerazumljiva današnjemu človeku. Ne bomo se poglabljali v njen kompleksni teološki simbolizem niti v njene filozofske sisteme in pojme, temveč bomo skušali izpostaviti sporočila, ki jih ta starodavni poučni tekst ne namenja teologu ali modrecu, ampak človeku, ki živi svoje vsakdanje življenje in se pogosto sprašuje: kako?

Religija je vplivala na tok zgodovine bolj kot karkoli drugega. Zaradi nje so se premikala ljudstva, prihajalo je do vojn, navdihovala je umetnost, arhitekturo. Najveličastnejše stvari skozi prostor in čas so njen plod. Pri tem se pojavi vprašanje – od kod takšna moč? Od kod jo je črpala? Vsi tisti, ki nekaj pomenijo v umetnosti, filozofiji in znanosti (do pojava pozitivizma) so bili vsak na svoj način globoko religiozni.

Kairos je bog srečnega trenutka, ki se pojavi samo enkrat v življenju in da človeku priložnost, da ga “ulovi za čopek”. Neslišno in hitro se giblje med ljudmi in jim s tem daje priložnost, da ga ulovijo. S samo svojo pojavo Kairos opozarja na budnost, previdnost in pogum. Kajti tisti, ki se ne soočajo s težavami, ki so plahi in se bojijo življenja, ki se bojijo delovanja in sprememb, ga ne morejo uloviti.

Ko se je rodil Oziris skupaj s svojim bratom Sethom in sestrama Izido in Neftis je bilo določeno, da bo kot prvorojenec postal kralj sveta. Njegov brat Seth je bil ljubosumen in častihlepen, zato je želel prevzeti vso oblast.

Prebivalec starega Egipta se je celo življenje pripravljal na smrt, ko bo končno moral predati svoje srce bogovom, ki bodo presodili, ali je bilo to pravično. Smrti se ni bal, kajti človek nikoli zares ne umre …

Med egipčanskimi bogovi obstaja velika razlika v ravneh in stroga hierarhija. Eno so bogovi stvarjenja oziroma tisti, ki predstavljajo določene kozmične zakone, drugo pa so bogovi mest, hramov itd., ki so samo senca sence tistih prvih.

Mišljenje tistih, ki slabo poznajo egipčansko religijo in menijo, da so bili Egipčani politeisti, je povsem zmotno. Daleč nad vsemi bogovi je bil Neter, Eden edini, Stvarnik Neba in Zemlje, Absolutno božansko Bitje.

Mit o labirintu je zelo star in upamo si reči, da je skupen vsem antičnim civilizacijam. Govori o težko prehodni, kaotični poti, na kateri se človek izgublja po zavitih stezah.