“Audentes Fortuna iuvat”

“Sreča pomaga pogumnim” (“Audentes Fortuna iuvat”) je stavek iz Vergilove Eneide.

Eneida je ep o trojanskem heroju Eneju, ki je po padcu Troje odplul proti Italiji, svoji prihodnji domovini. Deseta knjiga pripoveduje o srditih bojih med Trojanci in Italci ter o podpo-ri, ki jo bogovi dajejo pogumnim herojem na obeh straneh.

Izrek “Audentes Fortuna iuvat” se nanaša na vrlino poguma. Ne gre za slepi pogum brez glave temveč inteligentno in pogumno delovanje, kadar gre za pravične in plemenite stvari. Vergil in Rimljani na splošno so verjeli, da če delujemo na tak način, so tudi bogovi in usoda na naši strani. Z njihovo pomočjo lahko dosežemo tisto, kar je navadnim smrtnikom nemogoče. S pogumnimi in plemenitimi dejanji postanemo ljubljenci bogov ali heroji ter tako v svojem delovanju nismo več nikoli sami. Verjeli so, da velika dejanja nikoli niso samo človeška dejanja, temveč da je v njih vedno čutiti božanski vpliv.

Tega izreka ni primerno uporabljati za drzno ali sebično delovanje, ki nima v sebi nič plemenitega. Takšna dejanja na koncu bogovi in usoda neusmiljeno kaznujejo. V teh primerih Fortuna zavrti svoje kolo in tisti, ki je bil zgoraj, hitro zdrsne na dno.

V literaturi se pogosto pojavlja tudi izrek “Audaces Fortuna iuvat”, ki ima isti pomen.

Scroll to Top