Življenje ima vedno smisel

Če smo se že kdaj vprašali o vrednosti življenja, tega, kar počnemo in kako živimo, nam lahko odgovori ta primer iz sodobne znanosti.

Viktor E. Frankl (1905–1999), zdravnik in psihiater, je poleg Freuda in Adlerja znan kot utemeljitelj tretje dunajske psihoterapevtske šole. Svoj pristop je poimenoval “logoterapija” ali zdravljenje s smislom. Ta pristop temelji na filozofiji, ki obsega različne poglede – od eksistencializma do klasične grške filozofije.

Frankl je samo poimenovanje “logoterapija” razložil z enim od pomenov, ki ga ima grška beseda “logos” – smisel. Osnovna usmeritev njegovega terapevtskega pristopa je smisel človekovega obstoja in njegovo iskanje smisla. Pri tem je vloga psihoterapevta po Franklovih besedah “bolj vloga očesnega specialista kot pa slikarja – slikar nam skuša prikazati svet, kakor ga vidi on, medtem ko si očesni specialist samo prizadeva, da bi nam omogočil videti svet, kakršen v resnici je. Logoterapevtova vloga je, da razširi bolnikovo vidno polje – tako da slednji uzre celotno paleto smisla in vrednot ter se je začne zavedati.”

Franklovo osnovno gibalo za razvijanje takšnega terapevtskega pristopa so bile težave današnjega časa, na katere je bilo treba opozoriti in odgovoriti. Po Franklovem mnenju je žgoč problem danes pomanjkanje smisla. Že leta 1946 je v svojih objavah opisal stanje bolnikov, ki so se zatekali k psihiatrom zaradi občutka nesmisla. V kasnejših delih je navedel vrsto raziskav, izvedenih med različnimi generacijami ljudi z različnimi težavami, in pri tem med drugim vključil zasvojenost z drogami, alkoholizem, poskuse samomora, pa tudi t. i. “krizo srednjih let”. Izsledki raziskav so pokazali naraščajoč občutek življenjskega nesmisla, ki ga je Frankl poimenoval “eksistencialna praznina”. To stanje je razširjeno v bogatih in revnih državah, glavni simptomi pa so potrtost, agresivnost in odvisnost.

Frankl je med preučevanjem tega stanja prišel do dveh temeljnih vzrokov – izbire napačnih vrednot in izgube tradicionalnih vrednot. V enem svojih del je zapisal: “Predolgo smo sanjali sen, iz katerega se zdaj prebujamo. Verjeli smo, da se bo vse uredilo in da bodo ljudje postali srečni, če izboljšamo njihov socialno-ekonomski položaj. Toda resnica je, da se je po končanem boju za obstanek pojavilo vprašanje – čemu obstanek? Danes je vse več ljudi, ki imajo vse življenjske pogoje, vendar ne vidijo smisla, za katerega bi živeli.” /…/ “Za razliko od živali človeku ni dano, da bi mu nagoni narekovali, kako naj ravna, in za razliko od ljudi preteklih časov mu tradicije in tradicionalne vrednote ne govorijo, kako bi moral ravnati. Kaj je posledica? Ravna tako, kakor ravnajo drugi – kar je konformizem – ali ravna tako, kakor želijo drugi – to je totalitarizem.”

Potreba po smislu je torej v našem času vse izrazitejša. Neizpolnjena potreba po smislu lahko ogrozi človekovo psihično zdravje in povzroči deviantne oblike vedenja, z zanemarjanjem te potrebe pa je načeto tudi zdravje celotne družbe. Današnja družba očitno ne izpolnjuje potrebe po smislu, zato so vse značilnosti eksistencialne praznine razvidne pri vsaki generaciji. Pospešen tehnološki razvoj je omogočil več prostega časa, olajšal je življenje in opravljanje del, toda ljudje imajo vse “manj časa”, da bi prosti čas izpolnili s tistim, kar imajo radi. Pomanjkanje zdravega zavzemanja za nekaj, kar bi moralo biti naraven del izobraževalnega sistema in tako dostopno vsem mladim, je očitno. Zato so mladi prepuščeni vsemu, kar ponuja “trg”, statistike pa pričajo o vse večjem številu samomorov. Starejši ljudje nimajo zagotovljene stabilnosti, saj so v glavnem odvisni od naklonjenosti in imetja družine, medtem ko jim sama družba ne daje veliko možnosti, da se ne bi čutili “nekoristne”.

Toda čeprav današnja družba predstavlja “otežujočo okoliščino” v izpolnjevanju potrebe po smislu, sama vendarle ni edini dejavnik pri takem razvoju dogodkov. Izvor te potrebe je človek, zato bi tudi rešitve morali iskati v človeku.

Frankl izhaja iz temeljne značilnosti človeške potrebe po smislu: “Glede vprašanja, ali sam občutek nesmisla pomeni duševno bolezen ali ne, je Sigmund Freud v pismu princesi Bonaparte zapisal: ‘V trenutku, ko se človek vpraša, ali obstaja smisel ali vrednost življenja, je bolan.’ Vendar sam mislim, da je to iskanje smisla prej dokaz človeškosti kot duševne bolezni. Človek ni nujno nevrotičen, da bi ga zanimalo vprašanje smisla življenja, vendar pa mora zato biti resnično človeško bitje … Ravno krik po smislu kaže na človeškost. Niti ene druge živali, niti gosk Konrada Lorenza¹ ni skrbelo vprašanje, ali obstaja smisel življenja. Toda človeka je.”

“Nekateri avtorji zatrjujejo, da so smisel in vrednote ‘samo obrambni mehanizmi ter reakcijske oblike in sublimacije’. Toda kar zadeva mene, ne bi želel živeti samo zaradi svojih ‘obrambnih mehanizmov’ niti ne bi želel umreti zaradi svojih ‘reakcijskih oblik’ − ta človek je zmožen živeti in celo umreti za svoje ideale in vrednote.”

Potreba po smislu in iskanje smisla je torej za človeka nekaj naravnega. Človeško bitje tako izraža svojo človeškost, zato “si človek vedno prizadeva najti smisel in ga vedno znova išče”.

Toda potreba po smislu ni za človeka samo naravna, temveč je njegova glavna motivacijska moč: “Samo tisti človek, ki najde iskani smisel, je pripravljen trpeti in se žrtvovati zaradi tega smisla, pripravljen je dati tudi svoje življenje, če je to treba. Če pa človek nima smisla, si je pripravljen vzeti življenje in to storiti tudi takrat, ko so zadovoljene vse njegove ostale potrebe.”

Frankl je to notranje gibalo poimenoval volja po smislu, ki ni le odslikava trenutnih želja, temveč vzgib, ki izvira iz najbolj vzvišenega dela človeka. Frankl razlikuje med človekovo duhovno in psihofizično razsežnostjo ter v skladu s tem govori o višjih in nižjih potrebah človeškega bitja. Medtem ko so nižje potrebe povezane s psihofizičnim preživetjem in ustvarjanjem ustreznih materialnih pogojev, je volja po smislu odraz duhovnega, je višja potreba, ki človeku zapoveduje, naj uresniči določene vrednote, nekaj, kar mora izpolniti ravno on sam.

Ta potreba se pojavlja v vseh okoliščinah. Spodbudo k iskanju smisla lahko na eni strani dajo urejene življenjske okoliščine: “Asistent na Harvardski univerzi je pokazal, da je med diplomiranimi študenti, ki so bili kasneje povsem uspešni in navidez srečni, bil velik odstotek tistih, ki so se pritoževali zaradi občutka praznine in se spraševali, čemu ves uspeh?”

Vendar tudi okoliščine, v katerih je psihofizični obstoj ogrožen, prav tako lahko zbudijo isto potrebo po smislu: “Vzemimo samo primere, ko se ljudje znajdejo v taboriščih smrti ali na smrtni postelji – kdo lahko zanika, da se ravno v takšnih okoliščinah prebuja neustavljiva žeja po smislu, celo po končnem smislu?”

Takšne misli so samoumevne takrat, ko se nam približuje smrt. Težje bi razumeli to, kar se je med vojno zgodilo v getu Theresienstadt – transport s približno tisoč mladimi ljudmi bi moral oditi naslednje jutro. Zjutraj so odkrili, da je bila ponoči oropana knjižnica v getu. Vsak med temi mladimi – ki so bili obsojeni na smrt v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu – je vzel nekaj knjig svojega najljubšega pesnika, romanopisca ali znanstvenika in jih skril v svoje torbe …”

Smisel je dosegljiv ne le v vseh življenjskih okoliščinah, temveč tudi vsakemu posamezniku. To trditev je Frankl podkrepil z raziskovanjem vrste avtorjev, ki so empirično, s testi in statistiko dokazali, da ima vsakdo možnost iskati in najti smisel “ne glede na spol in leta, inteligenčni količnik ali stopnjo izobrazbe, ne glede na življenjske okoliščine ali na značaj, ne glede na to, ali je vernik ali ne, in če to je, ne glede na to, kateri veri pripada.”

Frankl to človekovo zmožnost, da v vseh okoliščinah najde iskani smisel, imenuje “samopreseganje”: “Biti človek pomeni biti vedno nekam usmerjen, biti naravnan na nekaj ali na nekoga drugega – na smisel, ki ga mora izpolniti, ali na nalogo, ki jo mora uresničiti, ali na srečanje z nekim človekom, ali na ljubljeno osebo.”

Zmožnost samopreseganja je zmožnost človeka, da pozabi nase in se posveti nečemu, kar ni on sam. Človek s predanostjo nečemu zunaj sebe preseže okoliščine, v katerih je, ker njegova zavest ni usmerjena na njega samega in na lastne okoliščine. Če ima pred seboj nekaj, kar je zanj na nek način pomembnejše od njegovega trenutnega stanja, to dobi razsežnost smisla. Preseganje lastnih okvirov, strahov in tesnobe človeku daje možnost, da nekaj stori tudi glede okoliščin, s katerimi se sooča, da se spremeni ali da po potrebi spremeni resničnost. Tako človek lahko izrazi lastne potenciale, ki so še skriti tudi njemu samemu.

Toda samopreseganje je plod zavestnega procesa in je povezano s človekovo svobodo: “Človek ni neodvisen od okoliščin, v katere je postavljen. Od njega pa je odvisno, kakšen odnos ima do njih. Okoliščine ga ne pogojujejo popolnoma. Od njega je odvisno, ali bo podlegel okoliščinam in se predal ali ne.”

Toda svoboda je samo polovica resnice, kajti: “Dejansko je svoboda le del resnice. Svoboda je namreč samo negativni vidik nekega pojava, medtem ko je njegov pozitivni vidik odgovornost. Svoboda se lahko sprevrže v samovoljnost, če posameznik ne živi odgovorno. Zato menim, da bi morali poleg kipa svobode na vzhodni obali postaviti tudi kip odgovornosti na zahodni obali.”

“Življenje ni nikoli brez smisla,” je nekoč dejal Frankl. Smisel je mogoče najti v vseh življenjskih okoliščinah – v službi, ljubezni, bolezni, veliki stiski, to je kadar se spopadamo z usodo, ki je ne moremo spremeniti. Toda vsak človek mora smisel najti in odkriti sam. Smisel za vsakega človeka je edinstven, toda če ga želimo uresničiti, mora vsakdo prevzeti tisto odgovornost, ki jo ta smisel zahteva. Vsaka okoliščina je za človeka obenem tudi možnost in izziv, da se z njima dejavno spopade in izbira svoj način vedenja, tako da ravna kot človeško bitje.

Frankl svojih razmišljanj ne predstavlja le na podlagi pridobljenega znanja in bogate zdravniške prakse. Svoje prepričanje v brezpogojni smisel življenja črpa tudi iz lastnih življenjskih izkušenj – tri leta, preživeta v koncentracijskih taboriščih Auschwitz in Dachau, v katerih je izgubil skoraj vso družino. Po vrnitvi je napisal knjigo z naslovom Kljub vsemu rečem življenju da.² Vendar tega dela ni zapisal kot znanstvenik. Ujetnik “Številka 119104” je želel predati to, kar se je naučil: “Kdo med nami, preživelimi taboriščniki ne bi znal pripovedovati o ljudeh, ki so obiskovali zborovališča in barake, tu delili dobro besedo, tam svoj zadnji košček kruha? Čeprav jih je bilo malo, so vseeno dokaz, da je človeku mogoče odvzeti vse – le enega ne: temeljne človeške svobode, da v vseh okoliščinah izbere svoj odnos do njih, da sprejme lastno pot. Izbirati pa je bilo treba neprestano!”

“Način, na katerega človek sprejema svojo neizogibno usodo in vse bolečine, ki jih ta prinaša, način, na katerega na ramena vzame ‘svoj križ’, mu daje številne možnosti – tudi v najtežjih okoliščinah in do njegovega zadnjega diha – da svojemu življenju vdahne globlji smisel … In glede na to je ali ni vreden svoje bolečine.”

“Tukaj je potrebna temeljita sprememba pri postavljanju vprašanj o smislu življenja – moramo se naučiti in obupane učiti, da zares ni pomembno, kaj od življenja pričakujemo mi, temveč kaj življenje pričakuje od nas! V filozofskem jeziku bi lahko dejali, da gre tukaj za svojevrsten kopernikanski obrat – namreč, da se več ne sprašujemo po smislu življenja, temveč da sebe doživljamo, kakor da smo vprašani, kakor tiste, ki jim življenje vsak dan in vsak trenutek postavlja vprašanja, na katera moramo odgovoriti, in to ne z golim razmišljanjem in besedičenjem, temveč s svojim delovanjem in ustreznim ravnanjem. Živeti nenazadnje pomeni biti odgovoren za dajanje pravih odgovorov na življenjska vprašanja, za izpolnjevanje nalog, ki jih življenje terja od vsakega posameznika …”

“Življenje torej ima smisel in ga ohranja do konca. Vendar je neprecenljivega pomena za življenje vsakega posameznika – da se temu smislu preda.”

“In sprašujem se, ali ne bi bilo mogoče vsega tega razširiti tudi dlje od posameznega človeškega življenja na podaljšanje življenja človeštva v celoti; ali ni morda res, da ima tudi človeštvo možnost, da preživi atomsko dobo – le če se ljudje in vsa ljudstva združijo v skupnih nalogah … V skupni volji po skupnem smislu?”

Toda Frankl, znanstvenik, na to odgovarja: “Ne poznam odgovora na to vprašanje. Bil bi vesel, če bi vedel, ali sem postavil pravo vprašanje.”