Pogosto se v starejših epih in pesnitvah mit staplja z resničnostjo. Sodobni človek si na vso moč prizadeva, da bi eno ločil od drugega, medtem ko sta se pri starodavnih ljudstvih mit in zgodovina med seboj pogosto prepletala. Troja je mesto, ki je globoko zasidrano v zavesti zahodne civilizacije in je poleg svojih mitoloških razsežnosti na podlagi arheoloških raziskav tudi zgodovinsko potrjena.

Troja, eno najznačilnejših grških mest, ki sega v bronasto dobo (1750–1200 pr. Kr.), že dolgo priteguje pozornost znanstvenikov. Ugibanja o tem, kje se nahaja, obstajajo že od Homerja, ki je napisal znamenita epa Iliado in Odisejo. Ob koncu 19. stoletja je nemški arheolog Heinrich Schliemann začel z izkopavanji v severozhodni Turčiji na griču Hissarlik, ki leži med dvema rekama, in odkril ostanke utrdbe, za katere je trdil, da pripadajo legendarni Troji. Vendar se to ni skladalo s Homerjem, ki v svojem epu govori o mestu, ki je stalo na obali pri morju, najdena utrdba pa se nahaja kilometer v notranjosti. Vendar je slednje znanstvenike le še bolj podžgalo, da končno odgrnejo tančico skrivnosti, v katero je zavito legendarno mesto.

V zadnjih desetletjih so dokazali, da je Troja v Homerjevem času resnično bila na obali pri morju, saj so arheologi, potem ko so odstranili plasti zemlje do globine 70 metrov, ob vznožju zidov našli ostanke, ki nakazujejo, da se je tu nekoč nahajalo morje. Reki Skamander in Simois sta namreč stoletja nanašali naplavine, ki so počasi »pomikale« morje od ostankov porušenega mesta, tako da je mesto postopoma utonilo v pozabo.

Nemški arheolog Manfred Korfmann na podlagi svojih raziskovanj meni, da je bila Troja trinajstkrat večja od do sedaj odkrite utrdbe, ki obsega 11.000 kvadratnih metrov. Podrobnejše analize nahajališča so razkrile, da so ob vznožju zidov bile mestne četrti, v katerih je živelo približno 7000 ljudi.

Turška vlada je področje Troje razglasila za zgodovinski narodni park in se zavezala, da bo poleg nahajališča odprla muzej z najdenimi izkopaninami.