Ali zakaj je vredno razmišljati o svojih mislih

Še nedavno smo to poslušali iz ust “razsvetljenih”, modrecev vseh kultur, meditacijskih gurujev, mistikov in ezoterikov, dandanes pa tudi znanost priznava, da so naše misli ustvarile naš svet in da ga ustvarjajo še naprej. Danes je znano, da minuta negativnega razmišljanja oslabi naš imunski sistem za celih šest ur. Zato je zares vredno razmišljati, o čem razmišljamo.

Nevroznanstveniki, kot sta na primer Gerald Hüther ali Mario Alonso Puig, danes dokazujeta oziroma potrjujeta že stara vedenja o delovanju naših možganov. Pri tem se je izkazalo, da imata misel pa tudi beseda vitalno energijo, ki povzroči dejanske spremembe v fizičnem svetu. Dobre misli krepijo naš imunski sistem, slabe ga slabijo. Vsak premik znotraj naših predstav se odrazi v gibu mišic. Tesno sta povezana zlasti limbični sistem v možganih, kjer se predelujejo naša čustva, in prednji del možganske ovojnice, kjer potekajo naši višji miselni procesi.

Poenostavljeno lahko rečemo, da naše misli poskušajo potrditi to, kar čutimo. Če na primer vstanemo z znamenito “levo nogo” in smo temu primerno slabo razpoloženi, se nam zdi, da se je vse zarotilo proti nam: jutranja kava je prehladna, maslo je pretrdo, prav tako kot jajce in seveda kruh, partner nas ne razume, otroci so neznosni, vsi semaforji so rdeči, vozniki pa brezobzirni, zdi se nam, da vozijo tako, kot da bi vozniška dovoljenja zadeli na loteriji. Ko pa dan začnemo dobre volje, nam kava tekne prav tako odlično, kot so sveži in mehki jajce, maslo in kruh.

Objektivno gledano je seveda lahko jutranje jajce pretrdo ali premehko, res pa je tudi, da za nekatere trdo kuhano jajce ni nikoli dovolj trdo in da si nekateri pri še tako starem in trdem kruhu vedno lahko odrežejo debelo rezino. Vse to je odvisno od našega čustvenega stanja, ki pogojuje naše razmišljanje in naš pogled na svet.

Naše dojemanje se bo torej spremenilo, takoj ko začnemo aktivno oblikovati svoja čustva. Če se na primer odločimo, da bomo srečni, bomo stvari drugače dojemali in naše misli nam bodo dale tisoč razlogov za srečo. Moderne raziskave možganov dokazujejo, da spremembe v opazovalcu spremenijo predmet opazovanja. Sveta nikoli ne vidimo takšnega, kot v resnici je, ampak ga vedno vidimo le takšnega, kakršni smo mi.

Stara zgodbica

Nek modrec je sedel pred vrati svojega mesta. Vsi, ki so obiskali mesto, so šli mimo njega. Nekoč se je pri njem ustavil tujec in ga nagovoril z vprašanjem: “Zagotovo mi boš znal povedati, kakšni ljudje živijo v tem mestu?” Modrec ga je prijazno pogledal in dejal: “Kakšni so bili ljudje tam, od koder prihajaš ti?” “Prijazni, pripravljeni pomagati, velikodušni. Zelo prijetni ljudje,” je odgovoril tujec. “Prav taki so tudi v tem mestu,” mu je odvrnil modrec. To je tujca zelo razveselilo in smejoč se je vstopil v mesto.

Pozneje je mimo modreca prišel še en tujec in mu zastavil enako vprašanje: “Povej mi, kakšni so ljudje v tem mestu?” Modrec ga je prav tako vprašal: “Kakšni so bili tam, kjer si bil nazadnje?” “Grozni! Neprijazni in arogantni. Zato sem se izselil!” Modrec mu je odvrnil: “Bojim se, da so takšni tudi v tem mestu.”

S to preprosto zgodbo neznanega avtorja nam ljudsko izročilo sporoča to, kar potrjuje sodobna znanost: svet je tak, kakršni smo mi. Prijazni ga doživlja kot prijaznega, neprijazni pa kot neprijaznega.

30.000-krat “NE”

Otrok do svojega dopolnjenega drugega leta skoraj 30.000-krat sliši besedo “NE”. “Ne, tega ne smeš!” “Ne, ne prijemlji tega!” “Ne, to ni zate!” ponovijo starši večkrat na dan. Seveda drži, da je otrokom treba postaviti meje, prav tako je tudi res, da se morajo otroci naučiti sprejeti besedo “NE”, ob vsem tem pa se je vendarle treba zavedati, da vsak “NE” ustvarja mentalno oviro.

Tudi o tem obstaja zgodbica. Nekega dne so se žabe odločile tekmovati v teku. Da bi bilo tekmovanje še posebno zahtevno, so cilj postavile na najvišjo točko visokega stolpa. Na dan tekmovanja se je zbralo številno žabje občinstvo. Med gledalci ni bilo niti ene žabe, ki bi resnično verjela, da bodo tekmovalke cilj dejansko dosegle. Namesto, da bi jih občinstvo spodbujalo, je vpilo: “Ojej, ubožice! Nikoli jim ne bo uspelo!” ali pa: “To je preprosto nemogoče!” ali: “Nikoli vam bo uspelo!”

In res je kazalo, da je občinstvo imelo prav, kajti vedno več tekmovalk je obupalo. Občinstvo pa je še naprej vpilo: “Ojej, ubožci! Nikoli vam ne bo uspelo!” Kmalu so odstopile vse žabe, razen ene, ki je vztrajno plezala dalje po strmem stolpu – in edina dosegla cilj. Žabje občinstvo je bilo močno začudeno in je želelo vedeti, kako ji je to uspelo. Šele ko se ji je približala ena od sotekmovalk, da bi jo vprašala, v čem je skrivnost njenega uspeha, se je izkazalo, da je bila zmagovalna žaba gluha …

Vsak “JA” vzravna naše telo, v njem ustvari pozitivno napetost, sproži delovanje naših možganov in sproščanje endorfinov ter mnogo drugega. Vsak “JA”, vsaka oblika pozitivnega mišljenja razvija in krepi naše moči, vključno z našimi zdravilnimi močmi. Stavek “Da, zmoremo!” ne prinaša le zmage na volitvah.

Duh oblikuje materijo

“Kar nas doleti, izvira iz misli in se vrača v misli. Kar nas doleti, izhaja iz misli, misli določajo usodo.” S temi besedami se začne Dhammapada, visoka pesem resnice Gautame Buddhe. Posledica slabih misli so slabe besede, slaba dejanja in nazadnje trpljenje. Nasprotno pa dobre misli vodijo k dobrim besedam, dobrim dejanjem in naposled k sreči. Smo torej znameniti kovači svoje sreče, pri čemer se vse začne pri mislih.

To, da lahko osredotočen um ustvari pojav v svetu materije, ni znano šele od znamenitih upognjenih žlice Urija Gellerja. In tudi če naša koncentracija morda ni tako močna, da bi upognila žlico, se je pomembno spomniti idej daljnjevzhodnih kultur: vse je ustvarjeno dvakrat − najprej v duhu in nato v materialnem svetu. Čim jasnejša je podoba lončene posode, ki jo ima lončar pred očmi, toliko jasnejši je celoten postopek njene izdelave v njegovih mislih in toliko spretnejši ter s tem učinkovitejši in uspešnejši bo. Podobno velja tudi v današnjem vrhunskem športu, v katerem zmage ne prinese več telesna pripravljenost, ampak umska naravnanost.

Vendar učni načrti kljub vsemu ne vključujejo šolanja našega uma, na primer urjenja koncentracije in meditacije. Na žalost so tako mnogi še vedno na milost in nemilost izročeni pomanjkljivi koncentraciji in krožnim mislim. Večina še vedno meni: “Moje misli – to sem jaz!” namesto “Imam misli, ki se jih lahko naučim kontrolirati in usmerjati!”

Albert Einstein je to izrazil z besedami: “Kakšna turobna doba, v kateri je lažje razbiti atom kot predsodek!”

Vaja dela mojstra

Naše telo je kakor vozilo, v katerem potujemo po svetu in skozi vsakdan, podobno pa velja tudi za naše čustveno in miselno telo. Z njuno pomočjo dojemamo svet in ga oblikujemo.

In tako kot smo se naučili skrbeti za telo in njegovo higieno ter ga krepiti, da bi bilo zmogljivo, tako bi se morali navaditi skrbeti tudi za svoj miselni svet.

Najpomembnejše orodje našega mišljenja je vsekakor koncentracija. Zaradi pomanjkljive koncentracije izgubljamo čas in smo počasnejši, zato je pomanjkanje koncentracije eden od glavnih razlogov za stres. Z dobro koncentracijo smo hitrejši in čas se upočasni. Ta pojav je znan pri mojstrih borilnih veščin, ki se jim zdijo gibi nasprotnika s povečevanjem koncentracije čedalje počasnejši.

Ena od lažjih vaj za izboljšanje koncentracije je tratak, strmenje. Nepremično strmite v predmet ali točko, ne da bi pomežiknili. Če se oči začnejo solziti – na začetku verjetno po že zelo kratkem času – jih zaprite in glejte predmet z notranjimi očmi. Takoj ko predmet izgine, odprite oči in celoten postopek ponovite. Če se vam prikradejo nezaželene misli, znova usmerite pozornost na predmet. S to vajo pomirite um, izboljšate pozornost in v že zelo kratkem času tudi koncentracijo. Vajo je treba izvajati redno, po možnosti vsak dan, kar pa ne bi smelo povzročati težav, saj pogosto nekoristno strmimo v prazno ali se z mislimi vrtimo v začaranem krogu.

Smrtni sovražnik koncentracije je razpršenost, ki jo danes pogosto zamaskiramo z izrazom “multitasking”. Pri zajtrku beremo časopis, medtem ko istočasno poslušamo jutranja poročila, vmes pa se moramo še nekaj dogovoriti z družinskimi člani. Posledice so pozabljivost, pomanjkljivo zaznavanje, nesporazumi ter naposled hektika in stres. Ko so nekega modreca vprašali, v čem je skrivnost njegove sreče, je odgovoril: “Ko sedim, sedim. Ko hodim, hodim. Ko jem, jem.” Vendar na žalost ni tako preprosto. Kajti da bi nam uspelo biti povsem “pri stvari”, potrebujemo popolno koncentracijo.

Prazna skodelica

Zelo razširjena je zabloda, da moramo svoj um čim bolj napolniti z vsem mogočim. Naši možgani so kot zamaščena jetra najbolj pitane božične gosi, saj jih že od samega rojstva polnimo z neštetimi dejstvi in podatki.

Druga močno razširjena zabloda, diametralno nasprotna prvi, pa je, da je treba pustiti um povsem prazen.

Tudi o tem obstaja kratka zgodba. Nekega dne je k mojstru prišla dekle, ki je o modrecu že veliko slišala in si je močno želela, da bi jo poučeval. Pozdravila je na tleh sedečega mojstra, ki je pil čaj, in mu hitela pripovedovat, kaj vse se je že naučila. Potem ga je prosila, ali bi lahko pri njem poglabljala znanje. Mojster se je prijazno nasmehnil in dejal: “Obišči me spet čez mesec dni.” Dekle je zbegana zaradi takega odgovora odšla nazaj v dolino, kjer je s prijatelji razpravljala, zakaj jo je mojster poslal nazaj. Čez mesec dni se je spet povzpela na goro k mojstru, ki je spet sedel na tleh in pil čaj. Tokrat mu je razlagala o vseh hipotezah in domnevah, ki jih je skupaj s prijatelji postavila o tem, zakaj jo je pred mesecem dni poslal nazaj v dolino. Hkrati pa ga je vprašala, ali sme ostati pri njem in se učiti. Mojster se je spet prijazno nasmehnil in dejal: “Obišči me spet čez mesec dni.” To se je ponovilo še nekajkrat. Ko je po številnih neuspešnih poskusih dekle znova prišla k mojstru in videla, da spet sedi na tleh in pije čaj, mu je smehljaje se in brez besed sedla nasproti. Čez nekaj časa je učitelj vstal in odšel v svoje bivališče. Kmalu se je vrnil s skodelico čaja rekoč: “Sedaj lahko ostaneš tukaj in se učiš pri meni. V polno posodo namreč ne morem ničesar vliti.” In s čajem je napolnil njeno prazno skodelico …

Tako kot skrbno izbiramo hrano, moramo skrbno izbirati tudi misli, s katerimi polnimo svoj um. Pred tem pa je treba um očistiti in iz njega izprazniti vse predsodke, saj bomo le tako naredili prostor za nove vsebine, ki bodo očiščene predsodkov. Jasno je namreč, da se ne hranimo s tem, kar pojemo, ampak s tem, kar prebavimo. Veliki misleci zato predlagajo, naj premišljevanju o tem, kar preberemo, ali o novih vsebinah posvetimo približno toliko časa, kolikor ga porabimo za branje.

Si to, kar misliš

Vsaka misel in vsaka predstava se želi udejanjiti. Že stari modreci so vedeli, da se nobena misel ne izniči. Vse, na kar pomislimo, se bo prej ali slej vrnilo k nam. To potrjuje tudi sodobna kvantna fizika.

Zato je pomembno, kakšne so naše misli – tudi o nas samih. Če mislite, da ste “zguba”, boste težko zmagovali oziroma boste težko priznali, da ste zmagali. Če se imate za strahopetne, boste ob vsaki življenjski preizkušnji popolnoma prestrašeni.

Predstavljajte si sebe take, kot si želite biti, ne da bi pri tem pretiravali in si predstavljali, da ste močnejši od Obeliksa, lepši od Sneguljčice, hitrejši od Lucky Luka in bogatejši od Dagoberta Ducka. Čim bolj natančno si poskušajte predstavljati vsakodnevne okoliščine in to, kako se želite nanje odzvati. Ko v življenju zaidete v take okoliščine, si prikličite svojo predstavo in z njo povezane občutke.
Pogosteje kot vam bo to uspelo in jasnejše kot bodo predstave, bližje bo miselna projekcija resničnosti. Postali boste to, kar mislite.

Avtor: Hannes Weinelt, predsednik Nove Akropole v Avstriji