Jezik je izjemna človekova pridobitev, ki poleg vsakodnevne komunikacije omogoča tudi povezavo z našim notranjim svetom, izražanje notranjih stanj in njihov prenos drugim ljudem. A včasih preprosto zataji. Zdi se, kot da se besede zataknejo nekje v grlu ali pa ob brskanju po svojem besednem zakladu in slovarjih celo ugotovimo, da za to, kar želimo izraziti, ustrezne besede sploh ne ...

Nesrečno popačenje idej in besed, ki te ideje izražajo, je povzročilo, da filozofijo pogosto zamenjujemo za pasivnost in meditativnost, za obliko mišljenja, kjer telo in čustva niso pomembna. Čemu služi filozofija, ki je ne začutimo, ki je ne ljubimo, spoznavanje, ki se nas ne dotakne in v nas ne sproži pozitivnih vibracij? Temu, da vibrirajo naši nevroni?

Pogosto se sprašujemo, kaj je tisto, za kar je vredno živeti, kajti pogosto naletimo na znani izraz ''to ni vredno truda''.

Tako predlagam vrnitev k naravi. Ne k divjaštvu niti k bolj ali manj eksotičnim zunanjim pozam, temveč k nečemu veliko bolj notranjemu in duhovnemu. Nečemu, kar se odraža v vsem, kar človek zgradi in poruši. Žejni smo lepih pokrajin, košatih gozdov, čudovito izklesanega marmorja, glasbe brez elektronskih dodatkov, slik, ki niso klišeji, skriti pod impozantnimi slikarskimi tehnikami, čistega zraka in ...

Ena največjih dilem, ki se porodi v dobrem človeku, je, kako najti pravo mejo med tem, koliko poskrbeti zase in koliko za druge. Posvečanje drugim razumemo kot razdajanje oziroma izčrpavanje sebe, zato se pojavlja vprašanje točke ravnovesja.

Med mnogimi duševnimi boleznimi smo v našem času pogosto priča krizam neodločnosti in negotovosti med ljudmi. Mnogi ljudje pustijo, da življenje teče mimo njih v konstantnem nemiru, ki je posledica tega, da ne vedo, kaj početi in kako nekaj narediti, da bi bili rezultati učinkoviti.

Svobodo običajno razumemo kot niz koristi, ki so precej zanimive, če jih globlje analiziramo: želimo si doseči popolno neodvisnost, se ne zavezati ničemur in nikomur; ne želimo se zavezati, da nam ne bi bilo treba odgovarjati za dejanja, besede, misli ...

Če vidimo, da so vse stvari ciklične, da dnevu sledi noč, da si sledijo pomlad, poletje, jesen in zima, lahko pridemo do filozofskega zaključka, da je ciklično tudi življenje, da po življenju pride smrt, po smrti pa ponovno življenje, in tako v neskončnost.

Pojem "biti svoj" danes označuje le še nekatere zunanje vidike ... Biti svoj pomeni le še to, da ne pustimo, da bi nas priganjalo življenje, da se ne podrejamo nikomur in ničemur, niti sebi, kajti ta "jaz" še ni zares postal del naše zavesti. Toda pravemu srečanju s samim seboj se je nemogoče izogniti.

Bili so časi, že davno je tega, ko je bila najpomembnejša ljubezen. Bili so časi vitezov in dam, legend in avantur, glasbe in dvorne omike, velikih kraljic in skrivnih bratovščin, teme in svetlobe, v katerih so se obzorja srca razširila do neslutenih meja: bili so časi trubadurjev.

"Začel sem kot razvojni biolog na Cambridgeu in že kmalu mi je postalo jasno, da razvojne biologije ni mogoče pojasniti le z mehanicističnim pristopom, pri katerem je poudarek na genih in molekulah. Zdi se, da je potreben celovitejši pristop in dejansko od 20. let 20. stoletja v biologiji obstaja ideja o poljih, ki dajejo oblike, ali tako imenovanih morfogenetičnih poljih."

Ezoterična učenja so kot reka, ki včasih teče po površju in je vidna, včasih pa izgine v globine zemlje – toda vedno teče in vedno jo je mogoče zaslediti na eni ali drugi točki njenega toka /... / včasih njene vode tečejo po blatni strugi in se umažejo z blatom. Toda to ne preprečuje, da se reka za kakšnim ovinkom ...

Melanholija se dotika filozofije, umetnosti in medicine. Preden jo je klasična psihiatrija omejila na manično-depresivno psihozo, je bila notranja moč, ki je odpirala vrata do sprememb in modrosti. Jo moramo danes znova obuditi?

Čarobna piščal kot celovito delo je resnična pravljica izredne moči, ki se je porodila v čisti Mozartovi duši v bolečih in težkih trenutkih zadnjega leta njegovega življenja. Težke življenjske okoliščine, s katerimi se je nenehno spopadal, ne le da niso pustile sledi na njegovi ustvarjalnosti, temveč se zdi, kot da so celo pripomogle k še večji vedrini, lahkoti in enostavnosti ...

Da bi opera postala "drama prihodnosti", se mora opirati na mit, kajti v mitoloških simbolih je za razliko od zgodovinskih dejstev shranjen spomin na to, kar predstavlja "Večno Človeško". Skoraj vse Wagnerjeve opere so nastale na podlagi germanskih in skandinavskih mitov ter legend in srednjeveških epov.