Eden od izvorov je Oortov oblak, tj. sferni oblak kometov, ki predstavlja mejo sončnega sistema in je najgostejši na razdalji približno 50.000 astronomskih enot (AE)¹ oziroma skoraj eno svetlobno leto od Sonca. To je približno četrtina razdalje med Soncem in zvezdo Proxima Centauri, ki je najbližja našemu sončnemu sistemu. Oblak naj bi se raztezal do 200.000 AE v vesolje. Oortov oblak je zelo redek, kometi pa so med seboj oddaljeni po več deset milijonov kilometrov. Njihovo število ocenjujejo na 6 trilijonov, njihova skupna masa pa naj bi bila okrog 40-krat večja od Zemljine. Oblak je sestavljen iz relativno gostejšega obroča v ravnini ekliptike² in redkejše lupine.

Komet pri vsakem obhodu okoli Sonca z razvijanjem repa izgubi tudi do eno desettisočinko svoje mase. Glede na to, da imajo nekateri kometi relativno kratke periode (npr. Halleyev komet − okrog 76 let), je astronomom že zdavnaj postalo jasno, da je življenjska doba kometa omejena na komaj deset tisoč obhodov okoli Sonca, kar je bistveno manj od starosti sončnega sistema (okrog 4 in pol milijarde let). Ker pa so kometi relativno pogost pojav, mora obstajati nekakšen izvor kometov izven sončnega sistema.

Oortov oblak je izvor dolgoperiodičnih kometov. Gravitacija Sonca na komete iz Oortovega oblaka nima velikega vpliva, zato lahko zunanji vplivi povzročijo motnje in komete preusmerijo proti notranjosti sončnega sistema ali pa v medzvezdni prostor. Poleg dolgoperiodičnih kometov naj bi tudi kometi s krajšimi periodami in velikimi inklinacijami³, kot sta na primer Halley in Swift-Tuttle, prav tako izvirali iz Oortovega oblaka. Vzroki za spremembe v tirnicah kometov so poleg mimoidočih zvezd tudi veliki oblaki molekularnega vodika, ki jih sreča Sonce na svoji poti po galaksiji.

¹ AE je enaka razdalji med Zemljo in Soncem

² Ravnina, po kateri kroži Zemlja okrog Sonca

³ Kot, pod katerim komet seka ravnino ekliptike.