Ko se prebudimo iz “zimskega sna”, nezadovoljni s tem, kako smo preživeli ta čas, sebi pogosto obljubimo, da bomo s prihodom pomladi obrnili novo stran. In tedaj se zares vse začne drugače.

Začeti znova ni tako enostavno. V takih okoliščinah praviloma dobre namere ne zadostujejo, kajti takoj ko se lotimo dela, začne delovati naravni zakon ciklusov. Po začetnem obdobju sprememb in velikega napora, usmerjenega v spreminjanje nečesa v življenju, nastopi druga faza, v kateri se obupani ustavimo, brez moči za premagovanje prvih težav in prvega upora lastne osebnosti, ki se le stežka ukloni prevzgoji.

In to se ponavlja iz ciklusa v ciklus – po dobrem začetku in poletu sledi padec in vrnitev v stanje, v katerem smo bili prej.

V vseh podobnih okoliščinah pride do izraza pomemben dejavnik, ki je hkrati bistvo težave in izhodiščna točka za njeno rešitev – naše življenje mora za doseganje tudi najosnovnejše notranje stabilnosti, miru in moči dobiti optimalen ritem, ki bo omogočil maksimalno izražanje najboljših značilnosti naše duše.

Za mnoge je pomanjkanje življenjskega ritma velika težava – ravno zato, ker ga nimamo, ne naredimo marsičesa, kar bi si želeli narediti, izpuščamo to, na kar smo tako dolgo čakali, ker nismo udejanjili tega, kar je za nas določila usoda.

Leta živimo po umetnem ritmu, ki je sestavljen iz številnih navad, stereotipov, egoističnih želja, kompleksov in strahov, ki samo ovirajo resnično izražanje duše. Toda postopoma začenjamo čutiti, da ta umetni ritem duši našo resnično naravo, jo omejuje in nas navaja k temu, da postanemo bitje “navad”. Zato je treba takšen tek dogodkov korenito spremeniti. Ko opuščamo stari ritem, je najpomembneje, da ne dopustimo stanja izgubljenosti, “neodločnosti”, kaosa in pasivnosti. Najti je treba nov ritem, ki mora izhajati iz tega, zaradi česar tudi prehajamo nanj – na naših najvišjih sanjah, upih in težnjah.

Pri vzpostavljanju kakršnega koli ritma je lastnost, ki je nujno potrebna in brez katere tega procesa ni mogoče udejanjiti – vztrajnost. Če se vprašamo, iz česa je sestavljen vsak ritem, bomo videli, da temelji na vztrajnem prizadevanju na vseh ravneh bitja – na ravni delovanja, mišljenja, čustvovanja, idej in ustvarjalnih sposobnosti. Namesto enega velikega napora in kratkotrajnega poleta, ki mu sledita nedelovanje in inertnost, je bolje delati majhne, vendar vztrajne korake, ki bodo dolgoročneje privedli do uresničitve zastavljenega cilja.

Vztrajnost v naporu in delovanju ter posledično ritem sta ključ, ki odpirata vrata do naših višjih lastnosti, vrlin in sposobnosti.

Majhne skrivnosti vsakodnevnega ritma

Naš organizem, tako kot vse v naravi, potrebuje ritem, ki mu pomaga, da se pripravi na prihajajoče dogajanje in okoliščine ter lažje preide iz ene faze ciklusa v drugo. Zato je zelo pomemben ritem leganja spat in vstajanja, prehranjevanja in telesne higiene. Enako pomemben je tudi ritem sproščanja – enostavna fizična opravila, vaje ali sprehodi ne krepijo le telesa, temveč tudi duši omogočajo, da se umiri in spočije.

Organizem nam bo takšno vztrajno delovanje vrnil z odkrivanjem globokih potencialov in rezerv, o katerih nismo niti slutili in ki se prebudijo kot odgovor na skrb, ki smo jo izkazali.

Kako premagati utrujenost

Vztrajnost je pomembna tudi pri uravnavanju naše energije, ritmu dela in počitka. Svoje delo moramo organizirati tako, da se obdobja dejavnosti izmenjujejo z obdobji počitka.

Vzpostavljanje takega ritma je hkrati praktična vaja, pri kateri se učimo optimalnega razporejanja svojih moči in rezerv. Kadar nas sredi kakšnega dela nenadoma premagata “nepredvidena” utrujenost ali izčrpanost in vemo, da je treba do konca zdržati še kakšno minuto, bomo lahko našli za to potrebno energijo. Medtem ko bomo poskušali “zdržati do konca”, nam bo pomagala misel, da nas po napornem delu čaka načrtovani in zasluženi počitek, ko bomo regenerirali telo, obnovili moči in dušo navdahnili za novo dejavnost.

Čustveni ciklusi

Vztrajnost na področju čustev je zmožnost uravnavanja treh stanj naše psihe in njihove kontrole. Kdo še ni doživel skrajnih razpoloženj? So obdobja “splošnega dobrega razpoloženja”, kadar čutimo močan zagon, vse vidimo v rožnatih barvah, vse se nam zdi svetlo, lepo in obetajoče. V takih obdobjih zelo pogosto oslabijo budnost, previdnost in objektivnost pri presojanju, zato v ljudeh in dogodkih ne vidimo tega, kar so, temveč to, kar si želimo, da bi bili. Ne glede na vse prednosti takih obdobij je potrebna previdnost pri presojanju, da naši sklepi zaradi neobjektivnosti ne bi bili prenagljeni in da ne bi delali nepremišljenih korakov, ki bi lahko imeli slabe posledice.

Druga skrajnost so obdobja “splošnega slabega razpoloženja”, kadar nas včasih tudi brez pravega razloga težijo globoka čustvena utrujenost, depresija, inertnost in pasivnost. Vse se nam zdi sivo, težko in dolgočasno, zdi se nam, da vse, kar naredimo, dokončno in brezupno propade, pomanjkljivosti ljudi, ki nas obkrožajo, se nam zdijo velike, v vsem vidimo samo temno in slabo plat. Naša življenjska radost, energija, zanos, dinamičnost in optimizem, naša vera v ljudi – vse to izgine brez sledu. Za to obdobje so značilni neobjektivno presojanje, nagli sklepi in negotovost v delovanju. Zaradi pesimizma, ker tedaj gledamo na ljudi, stvari in dogodke le s temne plati, razglašamo to, kar je mogoče, za nemogoče, to, kar je rešljivo, pa za nerešljivo.

Med omenjenima skrajnostma je še obdobje popolne čustvene brezbrižnosti in neobčutljivosti, ko prenehamo doživljati, čustvovati in se odzivati.

Z vztrajnim naporom moramo kontrolirati vsa tri čustvena stanja. Naša naloga je, da v obdobjih “vsesplošnega dobrega razpoloženja” pokažemo malo več previdnosti, budnosti in objektivnosti pri presojah. V obdobjih “slabega razpoloženja” je treba pokazati več življenjske radosti, optimizma, zanosa, energičnosti, dinamičnosti in vsaj osnovne dobrote. V obdobjih čustvene ravnodušnosti bi bilo dobro imeti odprte oči, ušesa in srce, da pozneje ne bi obžalovali, ker nečesa nismo niti videli niti slišali ter zaradi srca, ki je klonilo, to izpustili.

Moramo vedeti, da naše delovanje in naš odnos do ljudi, za katere smo odgovorni, ne smeta biti odvisna od sprememb našega razpoloženja, zlasti pri tistih dejavnostih in okoliščinah, pri katerih so usoda naših sanj, usoda drugih ljudi in naša lastna usoda odvisni od našega znova prebujenega zanosa, upanja in vere.

Tudi misli je treba kontrolirati

Svet naših misli, ta neskončni in nepresahljivi izvir, vedno izraža naše dojemanje vidne in nevidne resničnosti, naš odnos do ljudi in dogodkov, globoko razumevanje ali pa nerazumevanje zakonitosti obstoja in njegovega smisla. Čeprav bi nam moralo naše mišljenje v idealnem primeru omogočati resnično, objektivno in z ničimer omejeno opažanje vsega obstoječega, se pogosto dogaja povsem nasprotno – naše misli postanejo vir iluzij, samoprevar ter neresničnega in neobjektivnega pogleda na svet in dogodke.

Tukaj mora biti vztrajnost napora usmerjena na to, da se naučimo izogibati najljubšim in najnevarnejšim zankam, v katere se tako pogosto ulovimo. Te zanke so “krožne ideje” ali enostavno rečeno “kroženja”. Vsakokrat, ko začutimo, da nas ujame nov krog misli in da smo v oblasti “kroženja”, pri katerem prihajamo do enih in istih ugotovitev ter odzivov, ki niso pravilni ali pa so preprosto izmišljeni, moramo pokazati vztrajnost in z močjo volje pretrgati ta začarani krog. Namesto da se vedno znova vračamo k isti temi ter brez konca in kraja prežvekujemo ene in iste misli, s čimer ohranjamo eno in isto stanje uma in srca, moramo vložiti napor in se ustaviti. Če si želimo, da bi bili takšni napori učinkoviti, morajo biti odločni in vztrajni. Poleg moči volje je potrebna tudi iskrena težnja,da bi naše ugotovitve ustrezale resnici in pravilnosti, ne pa našim željam. Potrebna je resnična in stalna pripravljenost, da sebe in svojih interesov ne postavljamo na prvo mesto. Očitno je, da mora vztrajnost na ravni mišljenja segati veliko globlje. Povezana je z nenehnim bojem z lastnim egoizmom, v kateri imajo močna in iskrena ljubezen ter resnična dobrota ne le pomembno, temveč odločilno vlogo.

Pri organizaciji časa in njegovi kontroli uspeh na tem področju pomeni veščino določanja prioritet. Marsičesa nam ne uspe narediti in pogosto pomembnejša opravila puščamo za konec. To se dogaja prav zato, ker nam ni v navadi, da bi si vsak dan postavili vprašanje, kaj je glavno in kaj postransko, kaj lahko počaka in kaj ne more počakati, kaj je treba reševati takoj in kaj postopoma. Tovrstni vztrajni napori bodo poplačani s pravilnim pristopom k našim dejavnostim, začeto bomo privedli do konca in ne bomo izpustili trenutkov za najustreznejše reševanje težav. Tako se bomo izognili napakam, da bi se na okoliščine odzvali prezgodaj ali prepozno.

Duša nujno potrebuje navdih

Vztrajnost v prizadevanjih na ravni duše je brez meja, zato bomo nakazali samo na nekatere za nas najpomembnejše vidike.

Naša duša nenehno potrebuje vir navdiha in mi ji moramo v določenem ritmu dajati duhovno hrano. Moramo ji omogočati vračanje k izvorom, da bi lahko delala nove korake, da bi bila v “svojem elementu” ter izražala zmožnosti in težnje, ki jih skriva globoko v sebi. Treba se je znati ustaviti, da bi znova začutili sami sebe in se znova spomnili tistih velikih idej in sanj, h katerim teži naša resnična narava. Vztrajnost v impulzih navdiha vključuje tudi poskuse spominjanja tega, kdo smo, od kod smo prišli in kam gremo. Takšna prizadevanja so zelo pomembna, ker ne moremo navdihovati, če nismo sami navdahnjeni, ne moremo prenašati impulza in prebujati v drugih, če smo sami prazni.

Še en zelo pomemben vidik je vztrajnost v duhovnem iskanju. Naša duša potrebuje nenehno širjenje horizontov, za kar je potreben vsakodneven ali vsaj občasen, vendar ritmičen napor za spoznavanje zakonitosti obstoja in njegovega smisla ter njuno globlje razumevanje. To ne pomeni zbrati še nekaj informacij več; to pomeni vztrajno vlagati napor v razmišljanje o tem, kar že vemo, in prebijati pot do novega spoznanja in novih horizontov, ki bodo naposled postali veliko manj abstraktni. Vztrajnost na duhovni ravni spominja na čiste težnje otroka, ki nikoli ne preneha postavljati vprašanj o tem, zakaj se nekaj dogaja, zakaj ljudje živijo, zakaj obstajajo pojavi in zakonitosti.

Klasiki starodavne modrosti so nam zapustili toliko lepih in enostavnih načinov spoznavanja samega sebe, kot je na primer psihostazija – “tehtanje” ali preizpraševanje duše. Vztrajnost na duhovni ravni se kaže v starodavni učeniški praksi – vsak dan, najpogosteje pred spanjem, razmisliti o preteklem dnevu in vsako jutro izbrati zunanja in notranja vprašanja, ki se jim bomo posvečali. Gre za zelo globoko vsakodnevno analizo, pri kateri ne le razmišljamo o vsakodnevnih opravilih in obveznostih, temveč zlasti o vrlinah, šibkostih in drugih aktualnih vidikih našega notranjega življenja in odnosa do sveta, ki nas obkroža. Pozornost moramo usmeriti na to, kaj smo naredili in kaj nam ni uspelo narediti, v kolikšni meri in na kakšen način, katere težave in ovire so se pri tem pojavile, kakšen nauk lahko potegnemo iz dnevnih dogodkov. Psihostazija je notranji dialog človeka s samim seboj in v tem dialogu je ključno vprašanje, ali nam je vsaj za hip uspelo nekaj premagati, premagati samega sebe.

Vztrajnost na duhovni ravni torej poleg psihostazije zajema tudi poskus, da vsak dan naredimo vsaj majhno delo, s katerim se uspemo dvigniti malo višje in ki je kakor dar, ki ga položimo na oltar Narave.

Včasih smo preveč običajni, preveč ravnodušni do vsega. Morda zato, ker predolgo ostajamo isti, predolgo smo brez sprememb. Vztrajnost v spreminjanju, vztrajnost v rojevanju duše je skrivnost, ki je ni treba razlagati z besedami. Kdor gre skozi to, že ve.

Avtorica: psih. Jelena Sikirić, predsednica NA v Rusiji