Egipt še vedno na nedoumljiv način priteguje radovednost današnjega človeka. Dragoceni ostanki njegove starodavne veličine – piramide, svetišča, grobnice … kljub svoji okrnjenosti in neusmiljenemu zobu časa v nas še vedno prebujajo nepremagljivo hrepenenje po odkrivanju skrivnosti. Razvozlanje hieroglifov, ki prekrivajo stebre svetišč, obeliskov, grobnic in papirusovih zvitkov, predstavlja meč, s katerim smo si lahko vsaj delno izkrčili pot skozi zaraslo goščavje že zdavnaj pozabljene preteklosti.
“Večno” popolni in nespremenljivi

Hieroglifi so resnično vredni občudovanja, kajti za razliko od klinaste pisave in kitajskih ideogramov so skozi tisočletja ostali nespremenjeni. Toda ta “neevolucija”, ki ni značilna samo za hieroglife, temveč tudi za celotno egipčansko umetnost, niti ni nenavadna, če dopustimo možnost, da je Egipt veliko starejši, kot navajajo uradni zgodovinski učbeniki. To pomeni, da so hieroglifi kot tudi egipčanska umetnost doživeli svojo evolucijo v globinah preteklosti, zunaj našega dometa zgodovine, in so na prizorišče nam znane zgodovine stopili šele takrat, ko so že dosegli popolnost. Egipčansko zgodovinsko izročilo namreč govori dolgem nizu predzgodovinskih dinastij, ki so vladale Egiptu še pred prvim zgodovinsko znanim faraonom Menesom – Narmerjem, ki je združil Zgornji in Spodnji Egipt.

Pisava

Samo poimenovanje”hieroglif” izhaja iz stare grščine. Sestavljeno je iz besed “hiero” (gr. svet) in “glifo” (gr. dolbsti, vrezovati v kamen). Sami Egipčani so hieroglife poimenovali “methut neter”, kar pomeni “besede boga (Thota)”. Po izročilu naj bi namreč pisavo Egipčanom prinesel bog Thot Thehuti.

Večina hieroglifov prikazuje predmete, rastline, živali, človeške upodobitve in dele človeškega ali živalskega telesa. Egipčanski pisar, ki je bil obenem tudi umetnik, si je prizadeval, da bi bil vsak hieroglif natančen prikaz resničnega predmeta po obliki kot tudi po barvi.

Hieroglifi so zapisani v stolpcih, in sicer od zgoraj navzdol, ali pa v vrsticah. Če je besedilo napisano v vrsticah, lahko teče z desne proti levi in z leve proti desni.

Vse v enem – logogrami, ideogrami in črke

Čeprav morda zveni nenavadno, toda hieroglifi so bili obenem logogrami, ideogrami in črke. Hieroglif je kot logogram označeval sam narisani predmet, npr. g – zajec ali e – sokol. Lahko pa je označeval tudi abstrakten pojem, tako je npr. hieroglif p – nefer (glasbeni inštrument) hkrati tudi ideogram, ki označuje radost, srečo, lepoto Hieroglif pa se je prav tako bral kot ena črka – ponavadi je bila to začetna črka prikazanega predmeta. Na primer črko r je predstavljal hieroglif y re (usta), črko t pa hieroglif z ta (kruh).

Vprašljiva starost

Nadvse zanimivo je dejstvo, da že v zapisih, ki segajo v najzgodnejše dinastije, najdemo razlikovanje hieroglifov glede na to, ali gre za logograme, ideograme ali fonetske znake, kar dokazuje, da so bili hieroglifi razvita pisave že v preddinastičnem obdobju. Hieroglifi so tako še eden od pojavov, ki postavljajo pod vprašaj zgodovino človeka in razvoj civilizacij, saj nakazujejo na to, da je človek morda veliko starejši, kot trdi uradna zgodovina.