Članki

Danes je malo tistih, ki so slišali za Hipatijo, še manj pa je tistih, ki o njej tudi nekaj vedo. Spomin na njo je prekril mračni srednji vek, ki se je z njeno smrtjo tudi začel. Zahodna duhovna kultura jo je potisnila v pozabo, ker se je sramovala tega, kar ji je storila.

V zgodovinskih kronikah in starodavnih mitih, v življenju in izročilih številnih ljudstev so nekateri nebesni pojavi tesno prepleteni z dogajanji na Zemlji in s človekovo usodo, nenavadnost njihovih prizorov pa je pritegovala pozornost tako modrecev kot tudi preprostih ljudi.

Praktično vse borilne veščine govorijo o odnosu med človekovim umom in telesom. Pri tem poudarjajo, da um in telo nista nasprotna, temveč dela iste celote, med katerima je potrebno vzpostaviti skladen odnos.

Upanišade so del starega vedskega teksta, imenovanega Aranyake. Predstavljajo sintezo temeljnih starodavnih indijskih učenj in so eden najstarejših filozofskih tekstov, ki govorijo o življenju in smrti, nastanku sveta, univerzumu in njegovi povezavi s človekom.

Le kdo še ni videl reklame za obrazno kremo, na kateri sta upodobljeni mati in hči z enako sijočo poltjo, kožo, ki je pri obeh napeta kot otroška – obe večno lepi in mladi? Veselo se smehljata v fotoaparat in nevede človek pomisli, da sta nedvomno tudi najboljši prijateljici.

Sokrat je dan pred njunim prvim srečanjem sanjal, kako je z Erosovega žrtvenika k njemu priletel labod, Apolonova ptica, in sedel na njegova prsa. Takoj zatem so mu zrasla krila in poletel je proti nebu s pesmijo, ki je očarala tako ljudi kot bogove. Ko je naslednji dan zagledal Platona, ki mu je tedaj bilo dvajset let, je takoj razumel pomen sanj in dejal, da je to labod, ki ga je videl v sanjah.

Neredko srečujemo ljudi, za katere vsaka izbira predstavlja ne samo težavo, temveč pravo trpljenje. V življenju zelo redko svobodno izbiramo – in to celo v najbolj preprostih vsakodnevnih situacijah – zaradi česar zanemarjamo sposobnost, ki je tako zelo značilna za človeka, a tako slabo izkoriščena, tj. svoboda izbire.

Neprestano smo potopljeni v sonosfero, svet zvokov, ki nas spremljajo celo življenje in ki na nas vplivajo celo takrat, ko nanje nismo pozorni. Dovolj je že, če se samo za trenutek ustavimo in prisluhnemo – v naravi vse poje, vse vibrira. Glasbo lahko slišimo v rekah, ki tečejo, v vodnih izvirih, v dežju, ki pada, v gorskih potokih, ki šumijo, v neprestanem gibanju morij in oceanov, v vetru, ki piha, v ščebetanju ptic …

Težko je pisati o tako velikih ljudeh, kot je Sapfo, čudovita ženska zlatega jezika in blaga učiteljica, ki jo krasi vrlina. Njena poezija nas vpelje v svet mile in nežne ljubezni, ki ne pozna naslade, v svet prostranih travnikov, obsijanih s soncem in posutih s cvetjem, svet čiste in plemenite umetnosti. Težko je pisati o muzi, ki je bogovom kradla poezijo.

To, da je življenje polno težav, je povsem normalno. Vsi smo prišli na svet, zato da bi se učili in pridobivali nova znanja … Če bi zmeraj vse teklo gladko, bi bilo že to samo po sebi vredno opozorila: bodisi smo se ustavili pri tem, kar smo že znali, bodisi smo postali zaprti za spoznavanje novih možnosti razvoja.