Znana je misel Mircea Eliadeja, zgodovinarja religij in antropologa, da je sveto sestavni del v strukturi človeške zavesti in ne le ena od stopenj v njeni zgodovini. Ta ideja v temeljnem povzema njegov celotni opus in odraža težnjo po prenovi pogleda na svet. Namen te prenove je, da bi bil vpogled v resnično naravo človeka globlji prav v modernem in postmodernem obdobju, nasičenem in utrujenem zaradi enodimenzionalnega dojemanja človeka in sveta. Kajti sodobni človek po besedah Eliadeja životari v jalovi in zasužnjeni eksistenci prav zaradi pozabe svojih duhovnih korenin.

Biti človek ali živeti kakor človek po navedbah Eliadeja dejansko pomeni biti religiozen v najširšem pomenu te besede. Vendar naj bi današnjemu človeku, ki živi v radikalno desakraliziranem svetu, od vseh resničnih in izmišljenih potreb še najbolj manjkal občutek resnične religioznosti, manjkala naj bi mu celovita izkušnja svetega, ki je močno navdihovala starodavna ljudstva v vseh vidikih kulture in vsakdanjega življenja. Eliade je zato v neutrudnem iskanju vzrokov človeškega padca v posvetno in materialno raziskoval globine in širine starodavnih mentalitet in sistemov znanja, ki se močno razlikujejo od današnjih prevladujočih pogledov na svet.

Vendar po njegovem mnenju ter v nasprotju z znanstveno tradicijo 19. in prve polovice 20. stoletja starodavna mentaliteta ni “predlogičnia mentaliteta”,¹ mentaliteta pootročenih ljudi, ki naj bi bili samo etapa v razvoju naše razvitejše in naprednejše oblike civilizacije in kulture. Eliade starodavnih in “primitivnih” družb ni preučeval zaradi gole nostalgije do preteklosti, temveč predvsem zaradi prepričanja, da gre pri tem za splošne človeške zmožnosti, ki so skupna zapuščina človeške vrste, ne pa last samo določenega časa in prostora. Še več – bil je prepričan, da je mogoče prav splošno krizo zahodnega modela civilizacije, ki je dosegla višek v 20. stoletju (nedvomno pa se nadaljuje tudi v začetek novega 21. stoletja) obvladati le, če se vzpostavi kontinuiteta s pozabljenimi človeškimi zmožnostmi, ki jih je mogoče obnoviti tudi v današnjem času, v katerem je človek dezorientiran.

Človekov položaj v kozmosu in živi mit

Človek kot bitje, ki ima možnosti živeti med bitom in ničem, med svetlimi višinami in najglobljo temo, med “bogom” in “zverjo”, je veliko vprašanje modroslovja že od starodavnih časov. Očitno je že od zmeraj veljalo, da je človek bitje z več vidiki, to dojemanje pa se je nanašalo tudi na svet, v katerem prebiva. Vsi ti vidiki so sestavni del človeškega bitja, vendar vsi niso enako pomembni. Po Eliadeju prav odkritje svetega človeku omogoča, da najde potrebno smer. Z drugimi besedami:

“Težko si je predstavljati, kako bi lahko človekov duh deloval brez prepričanja, da na svetu obstaja nekaj, kar je povsem resnično. […] Človeški duh je z izkušnjo svetega uvidel razliko med tem, kar je dejansko resnično, močno, bogato in vredno, in tistim, kar nima takih lastnosti, oziroma kaotičnim in negotovim tekom stvari, njihovim naključnim in nesmiselnim pojavljanjem in izginevanjem.”²

Starodavna ljudstva so znala prav s poudarjanjem večplastnosti človeškega bitja pokazati na nujnost tega, da človek najde smer, tako v razmerju do sebe kot tudi v razmerju do sveta, ki ga obkroža in so ga stari Grki imenovali kozmos. Toda ta kozmos ni bil svet v skladu z današnjim ustaljenim pojmovanjem, temveč je bil to svet kot inteligentno urejena celota, ki jo je po Platonu uredil demiurg, božanski stvarnik, zato naj bi se v njem odražali inteligibilni zakoni, zakoni božanskega uma. Vse to po Eliadeju zajemajo tudi kozmogonijski miti, ki govorijo o tem, kako je vse nastalo in kakšen je smisel obstoja, celotnega kozmosa in človeka. Zato so bili navedeni miti arhetipski vzori delovanja in so določali specifičen položaj človeka v kozmosu. Človeka so poleg tega uvajali v središče kozmičnih dogajanj in mu s tem dali edinstveno subjektiviteto. Človek tako ni le objekt ali sestavni del univerzuma, temveč dejavno bitje, ki v kozmosu udejanja svoj smisel in svojo usodo. Toda že od nekdaj je znano, da ima človek možnost izbire – zato je lahko človekovo življenje smiselno, izpolnjeno z bistvenim, bi dejal Eliade, lahko pa je tudi nesmiselno (spomnimo se mita o Sizifu).

Toda pogosto se v preizkušenj polni človekovi zgodovini meša eno in drugo, smisel in nesmisel. In Eliade prav v tem vidi odločilno pomembnost mitov in mitske slike sveta – mit je svojevrsten psihološki kompas, ki v navidezni kaos svetovnih in človeških dogajanj vnese red. Mit je živ in nam omogoča razločevanje med bistvenimi in nebistvenim, primarnim in sekundarnim. Mit je po dolgem času (skoraj več stoletjih) in po grenkih izkušnjah življenja v svetu, izpraznjenem svoje biti (kar je po besedah Eliadeja posledica radikalne desakralizacije modernih časov), v znanstvenem svetu znova postal aktualen.

“Zahodni znanstveniki so pred več kot pol stoletja mit umestili v perspektivo, ki je jasno nasprotovala perspektivi 19. stoletja. Namesto da bi mit obravnavali tako, kot je bilo tedaj običajno in kot so to počeli njihovi predhodniki, to je kakor ‘zgodbo’, ‘izmišljijo’, ‘fikcijo’, so ga sprejeli tako, kakor so ga dojemale arhaične družbe, v katerih je mit, nasprotno, pomenil ‘resnično zgodbo’, ki je poleg tega zelo dragocena, ker je sveta, arhetipska in pomembna.”³

Ponovno odkritje mitov je omogočilo raziskovanje starodavnih svetov prav v kritičnem trenutku človekove zgodovine, v trenutku popolnega nihilizma ter krize identitete celotnega zahodnega kulturnega in civilizacijskega kroga. Kajti “ni gotovosti, da se lahko zahodna misel še obdrži v svoji ‘čudoviti izolaciji’. Moderno obdobje se občutno razlikuje od preteklih. Zanj je značilno soočanje z ‘neznanimi’, s ‘tujci’ in njihovimi svetovi, z nenavadnimi, oddaljenimi, eksotičnimi ali pradavnimi univerzumi. Odkritja globinske psihologije in vzpon neevropskih ljudstev na obzorju zgodovine dejansko pomenijo prodor neznanega v nekoč ograjeno polje zahodne zavesti. […] Trud, vložen v pravilno razumevanje načinov mišljenja, ki so zahodni racionalistični tradiciji tuji, predvsem pa razvozlavanje pomena mitov in simbolov, bo izjemno obogatil našo zavest.”⁴

Izgubljeni jezik simbolov

Morda je za Zahod najdragocenejši prispevek obuditve starodavnih in drugačnih ljudstev ponovno odkritje simbolizma in jezika simbolov, ki ju je novodobna zahodna zgodovina predolgo zavračala. Eliade navaja, da bodo znanstveniki, potem ko bodo z globinsko psihologijo, etnologijo, antropologijo, zgodovino religij in hermenevtiko znova odkrili ta jezik, osupli nad njegovo globino, pa tudi njegovimi močmi za ponovno obuditev človekovih imagniativnih zmožnosti, katerih pomanjkanje je vzrok številnih eksistencialnih in duševnih neuspehov ter padcev modernega človeka. Ta odkritja naj bi zahodne mislece osvobodila “provincializacije evropskega duha”, zasužnjenega z diskurzivno logiko in pozitivizmom, ki zato tudi ni sposoben, da bi se zares odprl številnim vrednotam starodavne mentalitete.

“S sistematičnimi raziskavami ‘primitivne’ mentalitete se je razkrila pomembnost simbolizma za arhaično mišljenje in njegovo temeljno vlogo v življenju katere koli tradicionalne družbe. Preseganje scientizma v filozofiji, ponovna obuditev zanimanja za religijo po prvi svetovni vojni in številne poetične izkušnje, zlasti raziskovanje nadrealizma, so na različnih področjih in z različnimi izidi pritegnili pozornost širše javnosti k simbolu, razumljenemu kot avtonomen način spoznanja. Evolucija, o kateri je govora, je del odziva na racionalizem, pozitivizem in scientizem 19. stoletja in je značilna za drugo četrtino 20. stoletja”⁵, zato “simbolno mišljenje ni le domena otroka, pesnika ali neuravnovešene osebe – tovrstno mišljenje je svojstveno človeškemu bitju in je v njem še pred jezikom in diskurzivnim umom. Simbol razkriva najgloblje vidike resničnosti, ki jih ni mogoče spoznati z nobenim drugim sredstvom spoznavanja. Slike, simboli in miti niso samo nekakšne nepomembne stvaritve psihe, temveč odraz določene potrebe in imajo določeno funkcijo – razkrivajo najbolj skrite načine obstoja.

[…] Sodobni človek mora samo poskušati ‘prebuditi’ to neprecenljivo blago simbolnih podob, ki jih nosi v sebi, da bi te podobe prebudil in jih motril v njihovi deviškosti in vpil njihovo sporočilo. […] Psihologi, zlasti C. G. Jung, so pokazali, da številne težave sodobnega sveta izhajajo iz globokega psihičnega neravnovesja, ki je individualno in kolektivno, izzvala pa ga je čedalje šibkejša imaginacija.”⁶

Obnovljena slika sveta

Kot smo videli v prvem delu, Eliade na preteklost ne gleda kot na nekaj, kar smo že presegli, niti “primitivnih” starodavnih ljudstev in njihovih duhovnih teženj ne dojema kot nekaj, kar bi bilo značilno le zanje. Ne gre torej samo za brezplodno zagovarjanje preteklosti, s čimer bi želel upravičiti številne neuspehe, ki so stalni spremljevalci vsega človeškega, niti ne gre za vrnitev v prvobitno človeško stanje – ne glede na dogodke, ki so zgodovinsko sledili in ki so – naj so bili takšni ali drugačni – dragocena izkušnja, ki prispeva k odkrivanju človeške narave in številnih možnosti človeškega bitja. Nasprotno, Eliade si prizadeva za povezovanje nas, sodobnih ljudi, z našimi koreninami, ki smo jih v tavanju zadnjih nekaj stoletij čedalje bolj pozabljali.

Zanimivo je, da nas prav kriza identitete in splošna izguba smeri sodobnega sveta navajata k iskanju preteklih svetov, ki so v marsičem drugačni, a vseeno globoko človeški. Kajti,”če se poglobimo v splošne poglede arhaičnega človeka, nas bo osupnilo eno dejstvo – niti predmeti zunanjega sveta niti človeške dejavnosti sami po sebi nimajo nobene resnične vrednosti. Določen predmet ali dejavnost dobita vrednost in tako postaneta resnična, ker sta na določen način vključena v resničnost, ki ju presega.”⁷

Čeprav so nekatere vrednote pozabljene in celo zanikane, so dejansko neuničljiva stalnica, ker izhajajo iz arhetipov, potreba po njih pa skozi čas ne preneha. Lahko se popačijo, lahko se preoblikujejo, v skladu z odkritji globinske psihologije, na katero se Eliade pogosto sklicuje, pa jih lahko posameznik in družba tudi potisneta globoko v podzavest, kjer tvorijo kolektivno nezavedno. Prav zato je Eliade govori o “nostalgiji po izvorih”, po tistem pomembnem, kar nam lahko da obnovljeno in večdimenzionalno sliko sveta, v katerem ima človek pravico do veliko več kot le do golega preživljanja.

Opombe:
¹ Velik preobrat v znanstvenih raziskavah starodavnih mentalitet je izzval primer znanega antropologa Levija Bruhla, ki se je pred smrtjo in tik pred drugo svetovno vojno odrekel svoji teoriji, po kateri se prvobitni ljudje niso držali logičnih in racionalnih načel, temveč je moral po številnih izčrpnih raziskavah priznati, da je logična struktura mišljenja podobna v vseh človeških kulturah.

² Mircea Eliade, La nostalgie des origines, Pariz, 1969 (knjiga ni prevedena v slovenščino).

³ Ibid, Aspects du mythe,1963 (knjiga ni prevedena v slovenščino).

⁴ Ibid, Méphistophélès et l’androgyne, 1962 (knjiga ni prevedena v slovenščino).

⁵ Ibid, Images et symboles. Essais sur le symbolisme magico-religieux, 1952 (knjiga ni prevedena v slovenščino).

⁶ Images et symboles. Essais sur le symbolisme magico-religieux, 1952.

⁷ Ibid, Kozmos in zgodovina: mit o večnem vračanju, 1992.

Mircea Eliade (1907–1986) je bil zgodovinar religij, antropolog in književnik. Rodil se je v Romuniji in je bil ataše za kulturo romunskega veleposlaništva v Londonu, zatem pa v Lizboni. Leta 1945 je postal profesor na École des hautes études in začel pisati v francoskem jeziku. Predaval je na Sorboni in številnih drugih uglednih univerzah po vsej Evropi. Leta 1957 je prevzel katedro za zgodovino religij na univerzi v Chicagu. Sodeloval je s številnimi znamenitimi raziskovalci, zlasti s Carlom Gustavom Jungom, Henryjem Corbinom, Gershom Scholemom, Josephom Campbellom in številnimi drugimi v okviru kroga Eranos, strokovnega društva za preučevanje mitologije, arhetipov in simbolizma na vseh področjih kulture. Bil je tudi glavni urednik velikega izdajateljskega projekta The Encyclopedia of Religion. Napisal je številna dela, med katerimi so najznamenitejša Razprava o zgodovini religij, Zgodovina religioznih verovanj in idej, Kozmos in zgodovina: mit o večnem vračanju, Podobe in simboli, Joga: nesmrtnost in svoboda itn.1 Glavna značilnost njegovega ustvarjalnega opusa je težnja po obnovitvi slike sveta, s katero bi bilo mogoče dobiti globlji vpogled v resnično človeško naravo, eno od njegovih temeljnih prizadevanj pa je raziskovanje starodavne mentalitete, ki se od sodobne močno razlikuje, vendar je v temelju podobna. Neutrudno je raziskoval splošno človeško potrebo po svetem, ki še vedno ni usahnila, čeprav živimo v “radikalno desakraliziranem svetu”.

_____

¹ V slovenščino so prevedena 2., 3. in 5. od naštetih del. Preostali prevodi naslovov so le informativni.

Avtor: Peter Bujas