Pogosto govorimo o težkem delu, težkih nalogah, psihično težkih situacijah, težkih osebah in obdobjih … Seznam je neskončen in ni naš namen, da pridemo do konca, niti da v nekaj točkah najdemo rešitev za vsak posamezen primer.

Namesto tega se želimo osredotočiti na notranji ustroj tistega, ki se mora soočati s težavami.

Zagotovo bi se vsakdo lahko strinjal, da obstajajo lahke stvari: na splošno so to tiste, ki jih delajo drugi, medtem ko se nam dogajajo le nekatere. Ne vem, zakaj večina ljudi verjame – kot pravi Platonov mit o žerjavih – da je breme ”drugih” lahko, medtem ko življenje obremenjuje s težavami samo nas. Morda zato, ker se večina ljudi dejansko ne vživlja v tuj položaj.

Po drugi strani pa vsi vemo, da obstajajo situacije, v katerih smo uspešni; vsakdo ve, da lahko določene stvari naredi dobro ali zelo dobro. Vendar obstajajo tudi številne stvari, ki se zdijo nerešljive, kot so na primer neuresničljivi cilji.

Malo pomislimo. Láhko samo po sebi ne obstaja. Vsakdo, ki bi ga vprašali, kaj je zanj lahko, bi odgovoril drugače.

Obstaja torej tisto, kar znamo in lahko uresničimo, in tisto, česar niti ne znamo niti ne zmoremo uresničiti. Láhko je tisto, česar smo se že naučili, kar že obvladamo in delamo z lahkoto. Kdaj, kje in kako smo se tega naučili? … Tega ne moremo z gotovostjo vedeti. Vemo le, da to, kar smo se naučili in kar smo osvojili, z lahkoto tudi uresničujemo v življenju.

Ravno tako niti težko ne obstaja samo po sebi. Tudi to je namreč odvisno od človeka in njegovega pridobljenega znanja. Pravzaprav se to, česar ne poznamo in kar se nam zdi novo, samo skriva za masko težavnosti. Ker tega ne znamo rešiti, o eni in isti stvari leta in leta govorimo, da je težka, čeprav v resnici niti ni tako nova in neznana. Kljub temu pa nas vedno znova ranjuje in v nas vzbuja strah. Strah, ki ga občutimo pred novim in neznanim, nam pri premagovanju težav prav nič ne pomaga. Ravno nasprotno – težave lahko obvladujemo šele takrat, ko v nas ni več niti trohice strahu.

To, da je življenje polno težav, je povsem normalno. Vsi smo prišli na svet, zato da bi se učili in pridobivali nova znanja … Če bi zmeraj vse teklo gladko, bi bilo že to samo po sebi vredno opozorila: bodisi smo se ustavili pri tem, kar smo že znali, bodisi smo postali zaprti za spoznavanje novih možnosti razvoja.

To, kar je težko, nam omogoča, da se soočimo s tistim, kar je v nekem določenem trenutku treba osvojiti, s tistim, kar se zdi kot težka preizkušnja. Vendar pa je to tudi neizogibna vaja za ozaveščanje izkušenj …

Osebne težave

Katere so osebne težave?
Osebne težave so tiste, ki zadevajo našo osebnost, ki jo razumemo kot skupek elementov fizične, vitalne, čustvene in mentalne narave. Sicer ne želimo razvrednotiti bolečine, ki je posledica bolezni ali neke trajne fizične poškodbe, vendar pa moramo vseeno poudariti, da so predvsem čustvena stanja tista, ki na nas veliko bolj vplivajo. Slednja namreč ”obarvajo” naše misli in celo vplivajo na naše telesno stanje. Splošno znano je, da se določen odpor do nečesa neposredno odraža na telesu tako, da za nekaj trenutkov popolnoma izgubimo sposobnost logičnega in razumnega razsojanja.

Zakaj imamo takšne osebne probleme, ki so v prvi vrsti čustvenega značaja? Zato, ker ne poznamo gonilnih mehanizmov lastnih čustev in posledica tega je, da nismo sposobni reševati raznih konfliktov.

Vsi na tem svetu se spopadamo s težavami. To je popolnoma logično in v skladu z učenjem klasičnih filozofov, ki pravijo, da je naloga življenja ta, da nas nauči živeti. To ni le prazna besedna igra. Seveda se lahko učimo tudi iz tujih izkušenj in upoštevamo tuje nasvete, lahko se pripravimo na življenjske preizkušnje, vendar pa se nič ne more primerjati s tem, česar smo se naučili iz lastnih življenjskih izkušenj. Življenje nam vsak dan nudi možnost, da se nekaj naučimo, zato je dobro, da ga prepoznamo kot učitelja in ne kot sovražnika. Kot učitelj nam življenje pomaga, da uresničimo svoje najboljše potenciale; če pa v njem vidimo sovražnika, se nam bo zdelo kot dolga pot, polna osebnih težav.

Na kakšen način nas življenje uči? Za razliko od ostalih načinov podajanja znanja, življenje to počne neposredno – tako, da zadene v srčiko tistega, kar nas najbolj boli, zato da nas spodbudi k nujnemu razmišljanju. Vse, kar je čustvenega značaja, boli. Čeprav se lahko čustva v določenih trenutkih spremenijo v izvor radosti in sreče, so veliko bolj pogosti trenutki nezadovoljstva, strahu, obupa, negotovosti, nemoči …

Lahko bi navedli neizčrpen seznam težav, vendar pa zadostuje, če navedemo le nekaj takih, ki jih zagotovo vsi poznamo. To so na primer težave, povezane s preživetjem, borba za kolikor tolikor dostojno službo, ki je v skladu z našimi nagnjenji in sposobnostmi, z našo izobrazbo in s pripravljenostjo. To so tudi težave pri pridobivanju izobrazbe in nadaljnjem izpopolnjevanju. Te možnosti namreč nimamo vsi in nekateri sanjamo o izobrazbi, ki bi nam omogočila boljše življenjske pogoje, kasneje pa ugotovimo, da to ni tako enostavno, kot smo mislili na začetku. Naj omenimo še družinske težave, saj niti znotraj te tesno povezane skupnosti ni vedno medsebojnega razumevanja. To so tudi težave, povezane s smislom našega življenja, z vprašanji usode, notranjega bistva vsega, sveta, ki nas obkroža, in mnoga druga vprašanja, ki se nanašajo na naš individualni in kolektivni položaj v svetu. Nad vsem tem pa so čustvene težave, ki se pojavljajo takrat, ko smo z drugimi v slabih odnosih ali ko nas naši ljubezenski in prijateljski odnosi ne izpolnjujejo.

Vem, da bi takih primerov lahko našteli še več, vendar pa ne glede na to, za kakšno težavo gre, obstaja verjetnost, da se bomo takrat, ko se ta pojavi, počutili popolnoma nemočne.

Odnos do težav je ponavadi tak, da iščemo hitre in enostavne rešitve, za katere ni treba uporabiti lastne volje. Obračamo se na znance, iščemo pomoč pri komerkoli … Težava onemogoči tistega, ki išče rešitve zunaj sebe, in še zlasti tistega, ki se sklicuje na življenjsko nepravičnost, ki je ”vzrok za njegove številne nesreče”. Čustva postajajo vse bolj negativna, misli vedno bolj zmedene, znaki tesnobe se odražajo tudi na telesu, težave pa postajajo tako velike kot nepremostljiva gora. Ostaja samo bolečina, obup, razdražljivost, obtoževanje drugih zaradi njihove domnevne krivde … Na koncu se znajdemo v velikem prepadu, ki postaja vse globlji in globlji in iz katerega vedno težje najdemo izhod. Od spodaj, iz globin psihične potrtosti, ne moremo videti svetlobe. Bolečina narašča iz minute v minuto in ne preostane nam nič drugega kot trpljenje, ki nas obseda.

Rešitev mora seveda priti od zgoraj. Da bi prišli do odgovora, se moramo dvigniti nad težave.

Če vemo, da težave izhajajo iz čustev, potem moramo spraviti v tek mentalno moč, da bi z njo premagali negativno čustveno stanje. To se morda zdi na začetku težko, vendar pa je vse težko, dokler nečesa enkrat ne poskusimo. Treba je vložiti napor in se vzpeti stopnico višje, nad oblake in doseči jasnino lastnega spoznanja. Sicer je res, da nismo vsi modreci; vendar pa imamo vsi ”na zalogi” bolj ali manj dragocene izkušnje, s pomočjo katerih lahko najdemo konkretne rešitve za to, kar nas pesti. Moramo biti zmožni najti lastne rešitve za svoje težave. Nekatere bodo morda neuporabne, druge bolj ali manj sprejemljive, nekatere pa bodo tudi resnično dobre. Poskušati moramo vedno znova, z dobro voljo in brez strahu. Tako pridobivamo nove izkušnje, ki bodo uporabne za kakšno drugo priložnost.

Nismo le skupek čustev in strasti; imamo tudi inteligenco, s katero se lahko opazujemo ”od zunaj” in stopamo po svoji lastni poti.

Težave in volja

Kaj je značilno za razvoj človeškega življenja? Težave in volja.
Težave so preizkušnje na naši poti, so novi koraki, ki jih moramo narediti vsakič, ko se srečujemo z novo življenjsko nalogo. Brez težav bi obstali na isti točki in ne bi napredovali.

Volja je prebujanje zavesti, ki nam pomaga uresničiti naše načrte. Pri tem morajo biti naše ideje jasne, naši cilji plemeniti in naše delovanje stanovitno. V skladu z voljo delujemo takrat, ko težave obvladujemo pogumno in inteligentno.

Najti lasten način razvoja

Vsa živa bitja se ravnajo po istem naravnem zakonu, ki se odraža kot rast, širjenje, odpiranje, dvigovanje itn., odvisno od primera. In ljudje nismo izvzeti iz tega zakona. Ravno nasprotno – imamo namreč sposobnost, da ga razumemo, in če ga ne, delujemo zaletavo, znotraj naših vsakdanjih okvirjev.
Če bi lahko spet pridobili našo resnično hitrost, naš ritem, potem bi našli način razvoja, ki ustreza nam. Želeli bi še več, še več tistega, kar nam omogoča, da postanemo večji in boljši ljudje. Takrat bi svoje napore usmerjali v krepitev tistega, kar utrjuje našo človeško naravo.

Gre za to, da moramo najti to, kar je za nas ustrezno in kar nas plemeniti. Gre za to, da bolj smo, namesto da več imamo.

Avtor: prof. Delia Steinberg Guzmán, častna predsednica mednarodne NA