O stvareh, ki jih še vedno ne poznamo, ne znamo previdno molčati, temveč raje postavljamo dogmatične hipoteze ali trditve. Tak pristop večine ljudi izhaja iz potrebe po iskanju, v katerem postavljamo nove teorije, ki jih je še treba raziskati, ali pa iz potrebe po gotovosti, češ “saj že vemo to, kar moramo”, in tako imamo občutek, da je vse na svojem mestu in si nam ni treba beliti glave.

Med takšna kočljiva vprašanja spada tudi poznavanje človekovih možganov. Odkrili smo, da delovanje čutil, vida, sluha, tipa izvira iz možganov. Lokalizirali smo tudi področja v možganih, čeprav še vedno ne znamo slepemu človeku povrniti vida. V možganih poskušamo lokalizirati tudi spomin. Ni še dokazane teorije o tem, kako spomin deluje in kje v možganih je lociran, čeprav zaradi bolezni, kakršna je alzheimerjeva, potekajo številne in resne raziskave. Zdi se, da tudi jezikovna, matematična, socialna in glasbena inteligenca izvirajo iz možganov ter so locirane pretežno na eni možganski polovici ali področju, čeprav raziskovalci še na nobenem možganskem področju niso odkrili fizičnih razlik (v teži, velikosti, razporeditvi, kodifikaciji) med domnevno bolj in manj inteligentnimi osebami.

V našem telesu so možgani skoraj še zadnja neznana “trdnjava”. Vem o, kako deluje srce, kako zboli, kako utripa itd. in natančno poznamo tudi vse preostale organe našeg a telesa; toda možgani se še naprej ne vdajo. Kljub temu obstajaj o številne knjige in raziskave nevroznanstvenikov, ki podpirajo tezo, da razum ni ločen od možganov, da je ljubezen le plod hormonskega delovanja in da je naša svoboda iluzija, ker naj bi bilo vse vnaprej določeno v 100.000 nevronih v obliki vesoljske galaksije, “lebdeče” v naši lobanji. To so odgovori, prežeti s prevladujočim materializmom današnjega časa, saj bi odgovor “ne vem” zbudil nelagodje.

Tudi meni je nelagodno reči “ne vem”, toda še večje nelagodje mi zbuja materializem, ki poskuša vse poenostaviti. Ker pa tudi iščem odgovore, ki utišajo moj nemir glede življenjskih vprašanj, sem našla druge možnosti za razumevanje človekovih možganov, ki jih želim deliti z bralci.

Nekateri menijo, da so možgani, nevroni, s svojimi sestavnimi deli (mali možgani, hipotalamus, Brocovo in Wernickovo področje, možganski režnji…) mehanizem, opora za človeški razum. To je podobno kot pri radiu, ki je fizična opora za prenos zvoka: ko poslušamo radijsko napovedovalko in se radio pokvari, ne pomislimo, da je napovedovalka umrla. Podobno je tudi z možgani: če se možgani okvarijo zaradi kapi, raka ali starosti, se človek seveda ne more v polnosti izražati, čeprav še naprej živi. Sama vsekakor verjamem v možnost, da človeška duša v takem primeru obstaja še naprej. To ni nekakšna osebna nora domislica, kajti človeško bitje je v številnih civilizacijah in kulturah (hindujski, indijanski, aboridžinski, antični …) našlo način za stik s tem, kar presega materialno stvarnost.

Možno je, da razum in možgani niso eno in isto. Človeška duša se nedvomno opira na človekovo telo in ga prežema, deli telesa, od rok do možganov, so sredstvo za našo manifestacijo v svetu, in čustvo, kot je zaljubljenost, povzroči vihar v naših hormonih, od naših možganov do vseh celic v telesu. Vendar nihče ni mogel z zanesljivostjo trditi, da pravičnost, ljubezen ali etičnost izvirajo iz fizičnih možganov (ki si jih delimo z drugimi sesalci).

Sama še naprej iščem odgovor na svobodo, na herojstvo, na sočutje, na dobroto in za zdaj me prepriča možnost, da je vse to povezano z duhovno dimenzijo. In kaj misliš ti?

Avtorica: Sara Ortiz Rous